dogodek, ki se je pripetil na srednji šoli v domžalah me je pretresel do "do kosti". naj vam povem zakaj;
ni še preteklo veliko let nazaj, ko sem tudi jaz tam gulila šolske
klopi. v programu 3+2. torej pet let. in vseh teh pet let me je prof.
kastelic učil slovenščino. od tega mi je bil dve ali tri leta tudi
razrednik. zaradi njega smo se dekleta v razredu (in tudi v paralelkah)
z veseljem učile in recitirale pesmi prešerna, gregorčiča,
kosovela, ..., brale knjige, itd. zaradi njega sem požirala
rusko in francosko književnost. nikoli nebom pozabila s kakšnim
teatralnim žarom nam je skoraj odigral odlomke knjig, ki smo jih
obravnavali, kako v zanosu je govoril o književnosti in vsem, kar spada
zraven. včasih, ko je bil še posebno dobre volje in sproščen smo ga
rade prosile, da nam pove kaj po francosko ( govori tudi francsko in
rusko). ponavadi je zardel in se hitel izgovarjati, da to na spada k
učni uri, ampak nam je vseeno vedno ustregel in povedal kaj po
francosko. kako imenitno se nam je takrat to zdelo in koliko nasmehov
nam je pričaral na obraz z to svojo skromno prijaznostjo.
seveda ne rečem, da ni bilo nesporazumov. kaj takega skoraj ni za
pričakovati od "tropa" pubertetnic.. pričkanje je bilo skoraj
vedno na dnevnem redu. ponavadi takrat, ko smo jemali slovnico. pa
vseeno to ni bilo neko škodoželjno in nesramno preizkušanje učiteljevih
živcev. bolj nerganje in pritoževanje nad snovjo, ki nam pač ni dišala.
da pa smo se vseeno pridno učili tudi slovnico pove podatek, da je
tisto leto naš celotni razred uspešno opravil zaključne izpite. pa ne
samo iz slovenskega jezika...
grozno me je prizadelo, ko sem prebrala in videla kako ponižujoče so se
učenci znašali nad profesorjem, ki je v našem spominu ostal kot
nekakšna simpatična ikona iz srednješolskih let.
vseeno mi je, kdo je, oz. kdo bo kriv za dogodek .
sedaj ni moč ničesar več popraviti. ampak v tej naši ljubi
deželici vedno zvonimo po toči. to, da so prof. kastelica učenci
maltretirali in se nad njim izživljali leta dolgo so čivkali že vrabci
na strehah. vse to je vedelo tudi vodstvo šole. ampak nikoli se
ni nihče postavil na njegovo stran. nihče mu ni skušal kakor koli
pomagati. zakaj ne, mi ni znano. niso vsi ljudje rojene avtoritete in
prof. kastelic nažalost to zagotovo ni bil. in zato je dolga leta
svojega poučevanja okronal kot žrtev podivjanih mladcev na osrednjih
straneh slovenskih medijev.
nihče izmed profesorjev si ne zasluži česa takšnega.
njemu pa lahko v imenu vsega razreda in še marsikoga zraven le zaželim, da mu ta dogodek nebi pustil pregloboke bolečine.....
(kaj so njihovi starši delali, ko naj bi jih vzgajali, pa tudi ne vem 
)
. Vsaj eden je bil tolk pri sebi, da je posnel to. 
