Cokoladaa, s prvim postom si mi privabila solze v oči. Vedno kakšen profesor v nas pusti pečat za vse življenje. To je lahko v pozitivnem ali v negativnem smislu. Na mene so pozitivni vtis vedno pustile moje, vse po vrsti kolerične profesorice slovenskega jezika. Ne vem zakaj, ampak, če imaš spoštovanje do svojega jezika in do naše književnosti, potem enostavno ne gre drugače. Ta ljubezen se vidi potem tudi navzven in profesor to čuti in ve, da se ne trudi zaman. Niso pa vsi narejeni tako. Nekaterim ni mar, da se je narod ohranil samo skozi jezik in največ pri tem so imeli ravno naši briljantni pisci skozi zgodovino. In pri drugih narodih ravno tako.Tu ima vzgoja doma velik pomen. Moj oče ni bil Slovenec, vendar mi je ravno on pokazal, kaj je ljubezen do jezika - svojega in tujega. Najbolj zanimivo je to, da je imel v srednji šoli, ki jo je obiskoval v Ljubljani ob delu, edini v razredu odlično pri slovenskem jeziku. Pa edini v razredu ni bil Slovenec.
Zdaj pa razmišljam, kako bi bilo meni, če bi se znašla v takem razredu? Po vsej verjetnosti bi bila najprej besna na sošolce, ki motijo te dragocene urice, po drugi strani pa tudi na profesorja, ker ne zna vzpostavit miru. In tako se v mislih vrnem k svojim koleričnim profesoricam in sem vesela, da so znale s pravimi sredstvi braniti slovnico, književnost in tudi red v razredu, ker tu je profesor glavni igralec in mora držati niti v svojih rokah. On mora voditi igro, ne par nevzgojenih pobalinov. Na žalost je tako, da se vzgoja deli med domom in šolo. Za vzgojo v šoli, ali natančneje za red pri svoji uri pa je odgovoren profesor.