Iskanje zaposlitve

Latika

Ravno te dni je minilo pol leta, odkar redno iščem zaposlitev in do sedaj nisem prišla niti do enega razgovora Sicer delam preko avtorske pogodbe in zaslužim za preživetje, ne zaslužim pa dovolj, da bi se mi splačalo odpreti SP. In ja, čeprav vem, da so razmere trenutno takšne kot so, imam dneve, ko se počutim kot največja luzerka na svetu. Hvalabogu me vsaj starši in fant razumejo in podpirajo: zadnjič sem srečala sošolko s faksa, ki je na istem kot jaz in ji starši ves čas težijo, kdaj bo našla službo in jo imajo za totalno nesposobno.

Najbolj me je pa razp*****, ko sem se pred mesecem dni prijavila na razpis, za katerega sem bila res kvalificirana in sem več kot izpolnjevala vse pogoje, pa nie spadam ravno med najbolj pogoste profile. No, odgovora od njih sploh nisem prejela in več kot očitno so že imeli nekoga izbranega.

Ja to je klasika... predvsem pa una izrabljena fraza "izbran je bil kandidat ki izpolnjuje vse pogoje"... ma daj...

Jaz sem skrajno vesela, da sem se po 3 letih in pol koncno resila Zavoda za zaposlovanje. V vseh teh letih lahko recem da imam od njih le to, da so mi placal ZUP in ECDL, mi najedali z unimi seminarji pisanja prosenj in seznanitve z novim portalom (ki sem ga itak sama prestudirala in sem se sla tja sam podpisat) in rednega javljanja na Zavodu. Ugotovili nismo nic, razen podpisali nov zaposlitveni nacrt, ki je bil v bistvu zmeri glih. Ko sem sla dol sm se pocutla kot najvecji luzer, prav bedno. Hvala bogu sem jih zdej resena za 16 mescev in koncno delam v stroki, ki sem jo tud studirala. No... ko sem povedala svetovalki, da sem dobila siht je rekla "o, kako lepo..." wtf...

Jaz tudi obupujem in najbrž po zagovoru spakiram v tujino. Arhitekti in gradbeniki so v tej krizi med najbolj prizadetimi strokami.. ob faksu sem od drugega letnika naprej delala prek sš in sem prepričana, da nekaj let nazaj sploh ne bi bil problem najti zaposlitve. Na zavodu so neuporabni, prijavila sem se itak zaradi družinskih olajšav. Kelnarila in kuhala sem vse počitnice do 2. letnika faksa.. ne bi mi bilo pod častjo, a tudi za tako delo raje vzamejo nekoga s poklicem, s katerim bodo lahko več let sodelovali, če si inženir te sploh ne jemljejo resno in kdo bi jim zameril. Pa tudi se bojim iti v tak poklic, saj se mi zdi, da mi vrednost v moji stroki pada... novi programi, zakoni, itd.. nekaj let kerlnarjenja in moj cv bo nezanimiv. Tako da.. če imate šanso najti kaj v tujini, žal nimam boljšega predloga

S tem da je služb ogromno sem mislila zato,ker vse ki jih poznam so jo dobili in to ne za šankom. Seveda brez razpisa in preko vez. Tak, da to da ni služb prodajajo samo meglo,ker vedo, da so, samo ti mora nekdo pomagat, drugače ni nič. Žal

oj.

No jaz bom pa verjetno začela delat v lokalu. Lastnica me je sama povabila k sodelovanju. Jo pa tudi dobro poznam in ona mene. Žal nekje je treba začet. In z mojo fakultetno izobrazbo bom bolj težko našla službo. Kaj hočemo, tako imamo.

Jah jaz sem tudi tako razmišljala kot ti, ko sem še študirala. Vedno sem šla v šole v naravi, nadomeščala, trenirala tamale, pomagala prof. pri učenju koreografij ... Delala prostovoljno, v društvih ... Vse živo. Vedno sem imela tisto v glavi ("bodo videli, da si pridna, poštena, delavna ..."). Vedno sem jim šla na roko. Ko sem diplomirala, me tudi povohali niso. Sem pošiljala prošnje za podaljšano bivanje- so raje vzeli poznane. Zdaj pa jokajo pa prosijo, da grem z njimi zopet učit smučat, plavat. Hvala lepa! Tut jaz imam svoj ponos in svoje življenje in prosti čas.

Ko sem diplomirala sem bila tako kot večina vas tu (pošiljala prošnje, čakala odgovore). Razgovor je bil samo eden (previsoka izobrazba, raje imajo študente), pa na ponudbe sem dobila (vzpodbuden) klic starješega ravnatelja.To je bilo to v 6. mesecih in približno 50. prošnjah.

ZAVOD mi je omogočil en razgovor na Ljudski univerzi, bolj formalen kot kaj drugega. Potem sem jim težila za javna dela, kje lahko vidim delodajalce in mi niso hoteli pokazati (da oni določajo koga predlagati glede na tvoj zaposlitveni načrt). In kot po čudežu so mi čez en teden poslali vabilo na razgovor za javna dela, kjer so me potem tudi vzeli za eno leto. Sicer moja izobrazba ni bila ustrezna, ampak sem bila najbolj primerna kandidatka in sem že sodelovala z njimi (učila plesati). Tako, da ravno ta teden mislim, da se zvedo, če posamezne ustanove, društva dobijo javna dela in malo spremljajte na zavodu.

Decembra mi je potekla pogodba in zopet mi je postalo slabo ob misli na nova pošiljanja brezpredmetnih prošenj. In imela sem strašansko srečo, saj me je že v prvem krogu mojih poslanih prošenj poklical delodajalec z vprašanjem, če res iščem službo (ja ne, mal za šalo pošiljam prošnje naokoli). Sem bila že na razgovoru, vzel me bo skoraj 100% in to za nedoločen čas. V mislih pa me vseeno skrbi, da to ne more biti res, da sem imela takšno srečo in to brez vez.

Tako, da je iskanje službe danes res projekt. Kot bi pisal in pošiljal loterijske listke. Kar je na nek način sramotno, da imamo najbolj izobraženi najmanj možnosti v tem času dobiti službo. Menim, da bodo potrebne korenite spremembe (omejiti število študentov, ponuditi službe v nerazvitih poklicih s subvencijami) ... In pri vsem tem naj si ustvarimo še družine. Hvala staršem, da imam sploh kje biti!

No, pa sem se še jaz malo razpisala s svojim življenjskim projektom ... Pa srečno in optimistično vsem, ki iščete službo.

Združena zaporedna posta. Milchi, če se kaj spomniš, da si pozabila dodati, lahko to storiš z gumbom  ;).

Estelle

Res super, da ti je uspelo. Samo a ni za javna dela, da moraš biti 6 mesecev na borzi? Torej, če si manj, nimaš možnosti. Enako velja za usposabljanje na delu.

Ja za javna dela moraš biti prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Vsako leto dajo nek prioritetni profil (do 30. let, 1. izobrazba, težje zaposlivi, Romi ...). Letos bo zopet nekaj sprememb (ne več 6 ur na dan ampak 8, lahko ti bodo podaljšali za eno leto, kar zdaj ni bilo možno, pa plače bodo tudi mislim da nižje), kar mi je povedala (bivša) šefica.

Ima katera izkušnje s programom usposabljanja na delovnem mestu ali morda ve, kdaj bo spet razpisan? Kako je pa s prepričevanji delodajalca, da te sprejme v program, najbrž niso ravno navdušeni nad papirologijo?

Nekaj bi vprašala. Če sem na zavodu, a brez pomoči, a mi že nekaj razpisov pripada zaradi časa na zavodu, ali se moram vmes odjaviti, če grem k fantu v tujino poskusit najt zaposlitev? Ker ne vem, kako bo šlo, ko pa pridem nazaj bi morala vse na jovo na novo..