Pozdravljene!
Sem se dolgo upirala oglašati v tej temi, ampak se mi zdi, da je čas, da tudi sama nekaj prispevam.
Sama sem mama tri letni hčerki in ponovno pričakujem otročička.
O samih posledicah nosečnosti in poroda težko govorim, ker v bistvu niso samo posledica le-teh. In kar se nekaterim zdi katastrofa, je zame, kot mamo sprejemljivo ( v mislih imam povečano telesno težo, spremembe na koži in nohtih) ker se zavedam, da so samo trenutne.
O psihičnih posledicah je pa tudi težko govoriti.
Jaz sem bila prvo nosečnost sveto prepričana, da sem pripravljena na vse - na porod in na materinstvo. Prebrala kup knjig, obiskovala materinsko šolo in bila pametna. Potem je prišel porod, ki je minil brez problemov, so se pa stvari zakomplicirale takoj po porodu. Namreč moje žile so med nosečnostjo postale tako boge, da so pokale ob najmanjšem naporu. In tako sem po porodu začela krvaveti in ker je bila krvavitev pod kožo, je minilo kar nekaj časa, preden so to opazili - posledica velika izguba krvi in kasneje slaba krva slika. Zaradi slabe krvne slike so se mi vneli šivi in po parih dneh doma, sem se morala z mojo štručko vrniti v porodnišnico. Ker se maternica ni dobro krčila, sva z miško ostali notri dodaten teden.
Kako naj se človek pripravi na takšne kolobocije? Ja, je vse v redu da veš, kaj te lahko doleti, ampak vpliva pa nimaš. Tvoje telo in tvoja psiha odreagirata po svoje. In tudi če sem vedela, da se stvari lahko zakomplicirajo, sem jokala dan in noč, dokler se nisem spet vrnila domov (a moram posebej omeniti, da sem zaradi tega izgubila mleko in da sem potem imela borbe še s tem?). Pa mi v porodnišnici ni bilo nič hudega.
Človek se lahko informira o vsem mogočem, ampak to še ne pomeni, da bo določeni situaciji kos. Sploh kar se tiče mladih mamic, ki so pod vplivom hormonov, strahu pred novim in neznanim. Na določene stvari se je nemogoče pripraviti (recimo nespanje - se pa lahko kasneje privadiš na to (če lahko občasni utrujenosti in razdražljivosti rečemo privaditi) ).
Pa še nekaj - verjetno je precej težko oceniti, katera mama ima dejansko pridnega in spečega otroka, katera pa se samo dela da ga ima. Zato mislim, da tudi njim delamo krivico, ker se lahko marsikatera mama neha "hvalit" ravno zaradi tega, ker je takoj slabša mama, kot pa tiste, ki vstajajo na uro in pol ponoči in neprestano poslušajo jok otrok.
Jaz osebno verjamem, da se vsaka mama trudi biti najboljša mama svojemu otroku. Ali ji to tudi uspe, pa je odvisno od posameznice. Nekatere zabredejo v tako globoko depresijo, da delajo škodo svojemu otroku, nekatere pa smo se zavedale, da z nami ni nič narobe, če se počutimo nemočne in da je povsem naravno, da nam gre kdaj pa kdaj tudi lasten otrok "na jetra". Nekatere pa problemov sploh nimajo.
Naša punca se še vedno zbuja ponoči in po treh letih neprespanih noči sem se dejansko naučila oz. navadila funkcionirati čez dan tudi samo z nekaj urnim spancem - ampak to ne pomeni, da nisem občasno utrujena in razdražljiva zaradi tega (in bi mogoče lahko kdo rekel, da sem sitna mama, ki se dere na svojega otroka). Se pa stvari obračajo na bolje.
Pišuka, sem bila dolga, ampak sem morala napisat.
Pozdravček,
MOJA
.
me je šokiralo ko je mimikO rekla, da ta tema še živi
) - guess why?
