Familylab in Jesper Juul

Zelo zanimivo (sama ideja, vsebine še ne poznam, se bom pa vsekakor pozanimala). Ravno včeraj sva se namreč s fantom pogovarjala o tem, kako so nekateri starši totalno neprimerni in bi potrebovali prav usposabljanje za starševsko vlogo (marsikateri pa tudi psihoterapijo). Primer 1: kakšnih 5 let stara punčka se pride stisnit k mamici, mama jo odrine in reče, naj da mir. Primer 2: Majhen otrok joka, mame niti ne zanima, zakaj, samo govori mu, naj utihne. Ker otrok še vedno joka, ga nečloveško nadere, da na koncu utihne iz strahu. Primer 3: Oče se zaradi neke banalnosti dere na majhnega fantka, mu grozi s fizično kaznijo, mama ga pri tem še spodbuja. Vsi ti primeri so samo iz zadnjih dni in meni je šlo zraven večkrat dobesedno na jok. Po eni strani me taki starši grozno razjezijo, se zgražam nad njimi in jih obsojam, potem se pa spomnim, da so imeli najverjetneje sami podobne izkušnje in da morajo biti zelo čustveno poškodovani, če ne znajo niti sprejeti ljubezni svojega otročka. 

No, da spravimo tole zaprašeno temo na plano.
V petek sem bila na njihovem seminarju na temo "starševskega vodstva" in lahko le pohvalim predavateljico, ki nam je na prijazen, jasen in simpatičen način predavala najprej o prednostih in slabostih avtoritativne in permisivne vzgoje in predstavila kako uveljaviti svojo avtoriteto, izkušnje in vodenje ne da bi pri tem prizadeli otrokovo integriteto. Kar je najpomembneje je uporabila veliko primerov iz prakse.
Če bom le mogla se bom udeležila tudi seminarja kako otroku razviti zdravo sampospoštovanje.

Saj vsi vzgajamo po lastnem občutku, na osnovi lastnih oz. partnerjevih izkušnjah, vendar se mi zdi fajn poslušati mnenje strokovnjakov in se odločiti ali si na pravi poti in kako bi lahko izboljšal svoj odnos z otrokom.

Kaj takega bi tudi meni zelo prav prišlo. Sama mislim, da so moji starši precej brcali v temo pri moji in sestrini vzgoji. In žal opažam, da sem prava hči svoje matere hočeš nočeš, pri sebi opažam enake vzorce obnašanja kot jih ima ona.predvsem ta slabe. Bo že res, da kar se Janezek nauči, to Janez zna. Ne bi rada ponavljala enakih napak pri vzgoji otroka.
Pa te Juulove knjige mi je že taščica priporočila.

Se strinjam, problem pa nastane sploh z generacijo razvajenih staršev ... ko že starši niso imeli prave vzgoje in discipline (pa seveda tu ni mišljeno kakršnokoli nasilje itd., mapak preprosto vedenje kaj se lahko in kaj ne), potem pa te vzorce (logično) prenašajo naprej in pride do situacije, ko otroci komandirajo starše, staršem je pa tud hudo se čemurkoli odpovedat na račun otroka in mu raje kaj kupijo, pa imajo mir. >.<

Tako se tudi ''pozabljajo'' eni normalni oz. običajni vzorci vzgoje in je potreben kup strokovnjakov, da odkrijejo to, kar je verjetno vedela že marsikatera babica Ne gre se pa seveda tako zatopiti v knjige, da pozabiš opazovati in spremljati otroka - ker poznam primere, ko so nekaj časa vse delali čisto po knjigi (količina obrokov ...), ampak so pravi čas spoznali, da ti ni vse, kar je potrebno.

Se pa meni zdi, da taki, ki se zavedajo svojih slabosti in raziskujejo kaj v druge smeri s pomočjo literature (in seminarjev al karkoli), so že na dobri poti. Bolj je probelm, da takšni in drugačni nasveti ne pridejo do tistih, ki bi jih res potrebovali.

DMS, že to da se zavedaš nepravilnih vzgojnih prijemov pomeni zelo veliko in ker so ti moteči, jih zavestno najbrž ne boš ponavljala. Podzavestno pa vedno naredimo kaj česar smo bili sami navajeni, vendar to lahko spremenimo če le želimo. Branje tovrstne literature, obiskovanje seminarjev, pogovori s starši, ki že imajo izkušnje so vsekakor v veliko pomoč.

Sydelle, se strinjam, da vsako slepo sledenje knjigam vsekakor ni dobro, kakor nobena stvar, ki se je držimo kot pijanci plota. Vedno moramo najti našo pot.
Glede ne-reagiranja, kupovanja časa in eni zmotnega prepričanja kupovanja ljubezni. Ja, enim je lažje popustiti, kakor da bi reagirali, saj nočejo konfliktov. Toda ravno s pomočjo konfliktov pomagamo razviti samospoštovanje, empatijo, občutek za druge, saj se tako razvijamo in rastemo.
 
Bom kar kopirala iz njihove spletne strani, saj se mi zdi zanimivo

Kdaj reči ''ne''

V starih časih so starši otrokom neprenehoma govorili ''ne'', danes
mnogo staršev nenehno govori samo ''da''. To sta dve skrajnosti,
rešitev pa je popolnoma osebne narave. Tako v odnosu z otrokom kot v
partnerskem razmerju je pomembno, da rečemo ''ne'' takrat, kadar tako
mislimo. V nekaterih družinah velja ''ne'' za stvari, ki so v drugih
družinah popolnoma sprejete. Kajti ni pomembno, čemu rečemo ''ne'' in
kako pogosto ga izrekamo, pomembno je, zakaj in kako ga izrečemo. Enako
velja za ''da''. Govoriti ''da'' zaradi občutka krivde, ali popuščanja
vodi do nezadovoljstva na obeh straneh.

vir: Familylabova spletna stran, članki

Tole glede 'ne' in 'da', dandanes še kako drži. Otroci so enostavno tako pametni, da večina staršev še opazi ne, kdaj jih je otrok 'pogruntal' in točno vejo kdaj nekaj mislijo resno in kdaj ne. To opazim pri prijateljih, ko enostavno niso vztrajni, ne znajo otroku razložit zakaj se npr. ne sme čez cesto, preden se pogleda, čemu je namenjen prehod za pešce, ipd. ampak samo vpijejo za njim tisti 'ne', ko ga pa prekrši pa spet ni nobene sankcije. Po drugi strani pa mene posluša, ko mu razložim da se kuhinjskih predalov enostavno ne odpira, ker se lahko poškoduje...
Tudi s tem 'da' se strinjam, ker veliko staršev zaradi slabe vesti popušča otrokom in se jim skuša s tem 'odkupit' za čas, ki ga ne preživijo z njimi, ipd.
Zanimivo mi je tole iz familylabove strani, ker sem prebrala prvič, ampak je napisano točno to, kar jaz razmišljam.

Se strinjam, ampak v konkretnem primeru zelo dobro poznam starše in jima je nedoslednost vrlina še od prej in se jasno prenaša tudi na otroka. Je pa res da nikoli ne veš kako bo pri tebi, tako da se tega zavedam. :) 

Se popolnoma podpišem. Mi imamo kar srečo s tem, medtem kot kakšni drugi otroci kljub striktnim staršem (bolj od naju) nenehno preizkušajo meje in se tega nikoli ne naveličajo, to bi počeli kar vsak dan. Pa ne samo doma, ampak tudi v šoli in drugje.
Sicer pa sem si dobro zapomnila, ko me je Samsara že pred časom pooblastila, da če se mi paše dreti, naj se kar derem.

A res? Dober nasvet. 

Samsara, to je moralo biti res odlično predavanje in upam, da ga bom imela priložnost spoznati. Predavateljice ga zelo pohvalijo.
In ja, slednje je res veliko večji izziv.