Dojenje

v bistvu je tako, da je bolj mamica na boljšem, ker ima hrano vedno pri roki in hrana je vedno prave temparature. Ni teba kamiona flašk in hrane zraven vlačit , če greš na potep ali na dopust...,  in ko je čas za obrok, enostavno postaneš dojilja. Pa tudi ponoči je bolj enostavno, kot pa če ne dojiš, ker preden se dokoplješ do kuhinje, pogreješ vodo, zmešaš nadomestno mleko, pol spet shladiš na pravo tem., je med tem časom že grozen jok in stok in cela bajta na nogah. Zato je iz tega vidika dojenje super stvar. Je pa tako, da ves čas to ne gre, se hitro lahko zgodi, da je  materinega mleka premalo (premalo počitka, prevelika utrujenost....) in je treba dodajat. Skratka ni formule in vsak dela tako, kot lahko in kot mu ustreza.

 

 

Karmen, jezi me odnos. Tak odnos je posledica, da se mamice ki imajo težave z dojenjem počutijo slabo - "poredno", češ da ne naredijo najboljše za svojega otroka. Nisem bila zraven in ne, nimam nič s tem, ampak iz posta, ki ga je napisala Dominika sklepam, da jo je prizadelo - da je dobila občutek, da je "poredna" (aka, slaba mama).

Morda med. sestra ni tako mislila, a če je Dominika to tako zaznala, je to narobe! Na strokovnem osebju je, da pomagajo mladim mamicam, ne da jim vlivajo občutek krivde, če nečesa kljub trudu ne zmorejo. Mladim staršem je že brez takih in drugačnih (morda neizrečenih) očitkov težko, kakšna frustracija je šele, da ti cel svet daje občutek krivde ker ne dojiš - o čemer priča vsa ta tema. Da pa tak odnos doživiš celo od strokovnega osebja (ne rečem laične populacije, to se do neke mere še da požreti), je pa zame skrajno neodgovorno in žleht. Zato se jezim. 

Se morem še jaz oglasit čeprav nisem noseča in upam da še nekaj časa ne bom dojila, moram prej šolo končat Čeprav sem ravno danes sanjala da sem noseča, pomoje zato ker sem forum brskala pred spanjem pa sem tudi nosečniški kotiček malo prečekirala

V glavnem sem želela povedat, da mi je mama že pred časom povedala, da sem se pri 3 mesecih samovoljno odločila da se ne bom več dojila pri njej in sem jo zavračala in veselo pljuvala. Zrasla sem torej od treh mesecev naprej gor pri adaptiranem mleku in sem živa in zdrava. Celo še več, v otroštvu sem bila do petega razreda med najmanj bolnimi v razredu, se prav spomnim da sem mela eno leto najmanj neopravičenih ur Mela sem sicer v puberteti določene zdravstvene težave, ki pa so razvojno zelo pogoste in jih jaz osebno nikoli ne bi povezovala z dojenjem. Nasprotno pa je mlajši brat, ki je bil dojen kolikor se spomnim do 6 mesecev in še čez, veliko bolj pogosto bolan, kot sem bila jaz v njegovih letih. Neumen si pa upam trdit da ni nobeden od naju Tako, še en dokaz da je vse skupaj lari fari

EDIT: Še to sem pozabila povedat da imava oba tudi normalen odnos z mamo, nisem jaz nič manj navezana na njo. Če se primerjam s prijateljicami imam pomojem jaz enega najbolj povezanih odnosov z mamo, pa ne verjamem da vse ostale, ki se z mamami slabše razumejo ali niso navezane nanje niso bile dojene oz. so bile dojene manj časa kot jaz

Aja, no jaz sploh nisem bila dojena, sem kategorično zavračala dojenje od prvega dne (baje zaradi zlatenice). Moja mama reva pa je imela tako polne prsi, da jo je vse bolelo in so ji potem v porodnišnici kar dva dvojčka "podtaknili" od ene druge gospe, ki ni mogla dojiti, da sta jo vsaj malo olajšala in so rešili 2 muhi na mah.

No, pa sem kar v redu ratala. Kot otrok sem sicer imela gnojne angine in vnetja ušes, ampak dvomim, da je bilo to povezano z ne-dojenjem (sodelavka še vedno doji svojo tamalo, pa ima enake težave kot jaz, ko sem bila otrok). Sem tudi kar brihtna

Tikka, ti si itak najboljša.

ja vem in razumem, ampak žal je to tako. Sploh pri pediatrih si marsikaj privoščijo, pa ne le v zvezi z dojenjem. Moja pediatrinja je sicer super in najboljša za mojo hči,  ampak ko pa druge poslušam, živa groza in obup. Je pa treba tudi pri takih strokovnjakih veliko požret. Se zavedajo, da rabiš ti njih ne oni tebe, zato se marsikdo in marsikdaj večkrat v jezik ugrizne preden kaj zabrusi nazaj. Ampak to je čisto druga zgodba.  Tukaj je aktualno dojenje.

Povsod je treba marsikaj sprejeti/potrpeti (če pogledaš na forum zdravje te včasih kar zmrazi kaj vse se dogaja, na vseh področjih), ni pa treba vse požreti. Če bomo vsi vse požrli, preslišali, spregledali zavoljo ljubega miru, se ne bo nič spremenilo. Sem že zdavnaj nehala požirat in povem kaj si mislim, tudi pred nadutim strokovnim osebjem (ni pa povsod tako, lep primer je dala Simona). Morda na prvi pogled ne pomaga, a nekje je treba začeti, tudi to da poveš kaj si misliš ne pomeni, da nekoga nadereš ali se kakorkoli grdo obnašaš, lepa beseda vedno lepo mesto najde.

Pismo, v soboto je bilo vse tiho, včer ste pa naklepetale a lot! Zdej bom pa jaz šla v čisto sveži temi OT!
Odnos strokovnega medicinskega osebja.... Kot medicinska sestra moram rečt, žal, da me je velikokrat SRAM, da je v naši sredini toliko kolegic, ki nekje po poti izgubijo rdečo nit svojega poklica. Saj je težko se vsak dan sproti opomniti, da ME smo tukaj, na svojih delovnih mestih VSAK ljubi božji delovni dan in da NAM je vse znano, logično, že stokrat videno. Pacient je pa tukaj prvič, zmeden, prestrašen, zgubljen in željan nasmeha, pomoči, dobre volje, napotkov in nasvetov.
In res me je strah, da ne bom tudi jaz nabasala na eno tako cvetko v porodnišnici, ko bo tudi zame vse novo, neznano, prvič videno, prvič doživeto. Ampak naj se boji tudi ona, ker jaz si vsaj upam gobec stegnit in ji povedat tasvoje. Ji bom prinesla za prebrat kodeks etike medicinskih sester, pa še z markerjem ji bom par stvari poudarila

Tko da vam polagam na srce: ne se bat povedat osebju tasvoje in zahtevat, kar vam gre, vključno s primernim odnosom. Ja, pa boste takoj "tazoprne" in ne vem še kaj, ampak po par dnevih boste šle domov z občutkom, da ste se potegnile zase in za svoje pravice.

Tudi kar se tiče odnosa zdravnik-pacient-vaša PRAVICA in njegova DOLŽNOST je informiranje o vašem stanju in medicinsko tehničnih postopkih, ki se bodo izvajali. Ne sprašujte sester, če si ne upate zdravnikov, ker so le in samo zdravniki pristojni za dajanje informacij o zdravstvenem stanju. Če ga ne morete ujeti na viziti, ZAHTEVAJTE, da pride do vas in bodite vztrajni. Sprašujte, ZAKAJ, KAJ, KAKO. Napišite si na listek, kar vas zanima,. ker ko pride bela halja, jih dosti doživi amnezijo in pozabijo vse, kar so hotli rečt in samo kimajo. Zahtevajte, da vam povedo razumljivo, po kmečko, če česa ne razumete, naj vam ponovno razloži.
Če vam pride na dom obrtnik nekaj nardit, verjetno ne boste samo kimali in bili tiho in požrli vse kar vam servira, ne tega pustit zdravnikom in sestram! Če se znate bunit zarad ploščic, kuhinje, vrat, se MORATE še tolko bolj zaradi sebe, svojega telesa!

Tako, zdaj pa gremo lahko nazaj k dojenju

Jaz sem precej straight-forward oseba in z lahkoto povem, če mi kaj leži na duši. Vseeno pa sem bila po porodu skoraj živčna razvalina - pomanjkanje spanja, vplivi hormonov, dvom, ali bom zmogla vse... Prav zato so mi vsi komentarji na temo dojenja segli do srca. Ko sem pediatrinji povedala, da dodajam AM, sem se ji še zjokala. V takem stanju večino žensk (na srečo ne vseh) lahko iz tira spravi vsaka malenkost. Da ne govorim o komentarjih kolegic, znank oz. naključnih žensk - čisto vsak me je deprimiral za nekaj časa. Šele po nekaj mesecih, sem se toliko skulirala in se spravila v svoj stri tir, da sem na take komentarje odgovorila, tako kot je treba.

Da ti medicinska sestra med vrsticami pove, da nisi pridna mamica, ker ne dojiš, je zame zločin.

Še enkrat pa bi poudarila, da sem jaz naletela na samo super osebje - tako v porodnišnici, kot pri pediatru in ginekologu. Sploh v P (v Ljubljani) je večina sester tako super, da sem jih prav občudovala. Še zdaj mi ni jasno, kako so lahko po letih dela z novorojenčki, še vedno tako očarane nad njimi. Lahko povem, da v 4ih dneh nisem imela niti ene slabe izkušnje z osebjem, čeprav so imele živo norišnico - v sobah za 3 porodnice smo se stiskale 4 mamice + novorojenčki.

Je moralo biti kar pestro v sobi, kjer so 4 mamice + dojenčki.
V izolski porodnišnici  sem bila zaradi CR v oskrbi 7 dni, tako da sem dodobra spoznala vse in lahko rečem, da so bile z izjemo omenjene, ki ji tu in tam zleti z jezika kak nepotreben komentar (pa čeprav verjamem, da znajo biti noči, ko je več porodov in letajo iz porodnega dela na del, kjer so novorojenčki zelo naporne), vse ostale zelo prijazne.
Tudi mene ni motilo, da so sestre preverjale koliko polne prsi imam, se pa vseeno spomnim te, ki bi lahko bila manj groba. Taka izkušnja ti ostane v spominu, pa čeprav je le kapljica v morju prelepih dogodkov in sreče ter užitkov v dojenju.

Mis je izpostavila zelo pomembno dejstvo, in sicer da nekaj časa po porodu nisi "your normal self" (vsaj jaz nisem bila, daleč od tega pravzaprav). hormoni, napor, nova situacija, vse naredi svoje, zato si jako občutljiv, dovzeten za vse negativno iz okolice, nekaj časa se zjokaš kar brez razloga vsake toliko ... jaz sem se dejansko prav veselila časa, ko bom spet taka, kot sem običajno in to je ponavadi tudi čas, ko se stvari začenjajo urejati. čista resnica je, da je (skoraj) vse v glavi in če tam štima, potem teče tudi vse ostalo - vključno z dojenjem, če so seveda "nastavki" taki, da bi zadeva načeloma morala steči.