Depresija in osamljenost

Pozdravljene planetke!

Rabila bi kakšen vaš nasvet in pomoč.
Že od nekdaj sem bila bolj tiho in sramežljivo dekle, vendar se mi zdi, da je zadnje mesece šlo predaleč.
Študiram v drugem kraju, kjer sem, čeprav se občasno družimo s sošolci, večinoma sama. Torej faks in stanovanje. Za faks tudi ne rabim veliko delat, tako da mi je večino časa dolgčas in sedim za računalnikom in surfam po internetu. Tudi od faksa sem pričakovala več, zato razmišljam o prepisu.
Pogrešam malo razburljivosti v življenju. Dopisovanje (sms, chat) z simpatijo, kakšno poljubljanje na zabavi s fantom, ki mi je všeč,... vendar tega nikoli ne upam pokazati.
Za nič mi ni, nimam motivacije (rada bi izgubila nekaj kg), sem brez samozavesti. Sploh ne verjamem, da bi lahko bila komu všeč,... Postala sem zelo pesimistična, najraje bi cel dan ležala v postelji in poslušala glasbo. Drugače sem komunikativna, le težko navežem prvi stik z ljudmi.

Najprej ko sem brala ta post, se mi je zdelo, da je pač problem to, da
nimaš nič za delat, vendar me je nekako ''zbodel'' zadnji odstavek.

Kako to misliš da ti do ničesar ni? Ali s tem misliš, da ti recimo ni do športanja? Ali pa si izgubila zanimanje tudi za stvari, ki so ti bile včasih v veselje?
Če vidiš, da ti res ni do ničesar več in pa če se ti zdi, da je to opazno drugače kot je bilo prej, svetujem da se obrneš na kakega psihologa, ki bo znal opredeliti ali gre res samo za zdolgočasenost oziroma za neko trenutno stanje, ali pa je v ozadju mogoče še kaj več.

Lep pozdrav, pa držim pesti, da se bo vse uredilo.

To zveni kot depresija. Samo od sebe se ne bo nič uredilo, zato ne čakaj, ampak se čim prej zmeni za pregled pri psihiatru. Antidepresivi so lahko začetek velikih sprememb v življenju. Srečno!

Jaz te ne bi takoj pošiljala k psihiatrom, pač pretežno si vsega naveličana in samo priznanje tega pač ni dovolj, zadeve ne bodo same od sebe izginile, če si jih obelodanila. Ne vem, probaj s tem, da greš po predavanjih namesto takoj nazaj v stanovanje, raje na kak daljši sprehod, imej sabo glasbo, ki jo rada poslušaš tudi doma, kakšno knjigo in ne vem, usedi se raje v kakem parku na klopco in tam beri/gelj mimoidoče/poslušaj ptičke/whatever. Pa čimmanj računalnika, probaj se zmotivirat, da bi še kaj drugega počela. Kot je rekla Saska1, premisli pri sebi, ali ne gre zgolj za zdolgočasenost, mogoče te daje tudi malo pomladanske utrujenosti in čutiš malodušje. Vsekakor bi ti pred obiskom strokovnjakov predlagala konkretno 'samoterapijo', ki niti ni treba, da je ne vem kaj - začni z malimi spremembami - spremeni si ritem dneva, spremeni način prehranjevanja, začni s sprehodi, večkrat pojdi med ljudi, pa ni treba, da imaš z njimi interakcije, samoo zadrži se recimo malo dlje časa v knjižnici, da dobiš občutek, morda ti bo po tem lažje navezovati stike.
Pa srečno!

Morda je res tako, kot piše pomaranča, ampak ker te ne poznam, tu ne bi tvegala, pač post lahko pusti premil ali prehud vtis in strokovno mnenje ne bo škodilo.

Če si v LJ, predlagam, da se oglasiš na centru za psihološko svetovanje Posvet (google). So zelo prijazni in diskretni in ti bodo znali bolj svetovati kot mi tu. Računajo simboličnih 5e na posvet, ki ni noben bau-bau in nikakor ne pričakujejo samo ljudi v največji krizi, tako da brez skrbi in predsodkov.

Če se pač izkaže, da imaš samo prehodno slabo obdobje boš šla enkrat, dvakrat, sicer pa večkrat oz. ti bodo svetovali, kam naprej. Tudi če boš začela delat na sebi sama, kot svetuje pomaranča, ti bo tak obisk sem in tja le motivacija in opomin, da hočeš spremembe.

Glede osamljenosti pa svetujem kako študentsko društvo ali prostovoljstvo, kjer nabereš super družbo, morda tudi selitev (v študentskih domovih si prisiljen v sklepanje znanstev ).
Preglej npr. društva, ki delujejo v mednarodni pisarni na Kersnikovi, na vaši fakulteti, stran na Sloveniski filantropiji, plesne šole itd. in ni vrag, da tam ne spoznaš zanimive družbe in si aktiviraš življenje. Predvsem prostovoljci so navadno zelo zanimivi ljudje

Srečno!

Antidepresivi? To ni preveč v redu - vsako zdravilo ima stranske učinke. Samo antidepresiv pa tudi ne pomaga, če ne odstraniš dejavnikov, ki so te spravili v stanje depresije. Enega mojega znanca vara žena že dolga leta, postal je depresiven, je na antidepresivih, žena ga še kar naprej vara, on je ne zapusti in je še naprej depresiven. Pridelal si je pa rano na želodcu. Pogost stranski učinek teh zdravil je tudi povečana telesna teža. Nočem strašiti, samo to je pač en vidik tega zdravljenja. Prav gotovo so tudi pozitivni vidiki.

Keks, poskusi se nekako zmotivirati, čeprav je najbrž kdaj težko, da se pričneš z nečim intenzivno ukvarjati, da si zamotiš misli, da se počutiš koristno, uspešno, sprejeto. Športaj, pojdi na kak izlet, slikaj, beri, študiraj, najdi si študentsko delo, počni bilokaj, kar znaš in te veseli oz. te je včasih veselilo, poskusi najti prijatelje (vsaj eno osebo, ki ti bo blizu).

Ja, seveda imajo kot vsa zdravila lahko tudi stranske učinke (nekateri bolj, nekateri manj oz. praktično nič), ampak če jih damo na tehtnico z depresijo, ni nobene dileme. Če drugi ukrepi, ki jih lahko uvedeš sam, pomagajo, odlično, ampak pri resni depresiji to ni dovolj.

S športom se ukvarjam v domačem kraju, ampak sem tukaj le za vikend. V LJ sem se odločla, da bi šla zdaj na kakšen sprehod in počasen tek, vendar nimam veselja, ko je takšno vreme. Tudi prijatelje imam večinoma v domačem kraju, tukaj pa le sošolce, s katerimi se družimo le občasno (za žur).
Se bom pa obrnila na svetovalnico, hvala za predlog.
Antidepresivov za zdaj ne bi, bi poskušala najprej rešit to sama, saj antidepresive jemlje tudi babica in imajo veliko stranskih učinkov (utrujenost, teža), poleg tega, vsaj pri njej, ni rezultat, saj je še vedno zelo pesimistična.

Kolegica je že dolgo časa na antidepresivih in njeno stanje ni nič boljše. Mislim, da najbolj zaradi tega, ker sama nič ne ukrene, pač čaka doma, da bo boljše. Treba se je malo potrudit, zgolj antidepresivi niso dovolj.

Probaj se prisilit več športat in  družit s sošolci, znanci, pa čeprav ti ni najbolj in bi raje ležala doma na pojstli. Poznam ljudi, ki jim je to, da so se sami prisilili (npr. v družbo) zelo pomagalo.

Najdi si kakšno zanimivo delo, zraven šport, dobila boš prijatelje s katerimi se boš družila, šla ven, tam spoznala kakšnega luškanega fanta (zadnje čase jih je res poooolno v Ljubljani, huh) se malo pohecala z njim, dobila nova spoznanstva...Včasih so tudi drugi tisti, ki želijo navezati stik s teboj in se ti ni treba posebej truditi. Ja, res je, verjetno si osamljena, zato nimaš volje, ampak princ ne potrka na vrata, tako da skoči v tem trenutku v luft, in začni ŽIVETI!. Antidepresivov ne rabiš, ker z njimi zdraviš le simptome, ne pa vzrokov, tako da ti rabiš pa fanta, ljubezen, skupne dogodivščine in vse ostalo pride sčasoma zraven. Če pa vseeno čutiš, da to ni to, poišči pomoč.

V glavnem, zelo malo rabiš, da se spraviš iz postelje in počneš kaj bolj zanimivega.

Ma, da nam jutri zjutraj takoj poveš plan dneva in zvečer poročaš o dogodkih!

Sicer se ne oglašam v takih temah, ampak me je malo zmotilo, kako se večini (ne samo na tej temi) zdi, da moramo vsi biti ves čas aktivni, srečni, vedno pripravljeni za družbo, nikakor se smiliti sami sebi, nikakor lenariti. Pa enostavno ni tako. Jaz imam včasih daljša obdobja (tudi po 2 meseca), ko se mi ne da družiti, opravim potrebno, sem večinoma doma in tičim v svojem svetu. Spet drugič sem najbolj zgovorna oseba, ki prekipeva od sreče in želi konstantno biti zunaj, z ljudmi.

Se strinjam, da bi bilo dobro, če bi sama malo premislila, ali gre za trenutno zdolgočasenost ali pa gre za dejanski problem, ki bistveno bolj vpliva na tvoje družabno življenje.

Sama depresijo dokaj dobro poznam, ker je meni najbližja oseba depresivna. Če gre za prav to stanje, se ne moreš kar prisiliti, da greš ven med ljudi, da se družiš, da počneš kaj zanimivega. Kdor o depresiji razmišlja kot o stanju nesreče, ki jo lahko popravi npr. lepo vreme, nov partner, šoping itd., misli, da je preprosto pobegniti iz tega stanja. Pa ni.
Če se ti zdi, da si res depresivna in si želiš drugačnega življenja, predlagam svetovalnico, da malo predelaš v mislih, kaj se dogaja s teboj in česa si želiš. Včasih je dovolj kakšen dober pogovor s strokovnjakom (ali pa tudi ne), včasih antidepresivi. Sama boš najbolje videla, kaj bo tebi odgovarjalo.

V vsakem primeru, razmišljaj o sebi. Srečno!

En velik podpis pod KM. Pa mislim, da obstaja že ena tema, kjer je bilo govora o depresiji.

Mislim, da še ni tista močna depresija, le malo morem življenje spremenit. Za zdaj sem šla domov in bom kakšen teden doma, malo bom šla na sprehod, telovadba, imam tudi knjige,...
Me pa v LJ kaj hitro prevzame obup in dolgčas, sploh zdaj oz. ta teden, ko je bilo takšno vreme.
Bom pa vsekakor šla na kakšen pogovor k strokovnjaku.

Keks, jaz sem se zelo podobno počutilo prvo leto, ko sem prišla v Ljubljano študirat. Enostavno nisem še imela prijateljev in s sošolci se tudi nismo takoj zbližali. Tudi jaz sem bila večinoma doma in sem buljila v računalnik in v TV in nisem vedela, kam bi se dala. No v drugem letniku se je pa zgodba sama od sebe obrnila. Zbližala sem se s parimi sošolkami in začela žurat na polno. Sem bila več zunaj kot doma

Strinjam se s Sasko1, Mimiko, Popocorn, KrvavoMeri in Madeiro . Poskusi se torej najprej sama motivirati, ampak če ne bo šlo, pa res k strokovnjaku! Depresija zares ni stanje nesreče, ki ga lahko sam odpraviš. Kolikor mi je znano, gre za neko kemično neravnovesje v možganih in pri vzpostavljanju ravnovesja ti nato pomagajo zdravila. Stanski učinki pa niso pri vseh ljudeh enaki in tudi pri vseh zdravilih ne, tako da glede tega se vnaprej nič ne sekiraj. Korist, ki ti jo zdavila lahko prinesejo, po mojem mnenju daleč preseže kakšen pridobljen kilogram, če te to skrbi .

Sicer pa upam, da ti zdravil vendarle ne bo potrebno jemati in si boš voljo dvignila že kar sama .