Danes praznuje tovariš Tito :-)

Drage Planetovke, srečen dan mladosti! MI SMO TITOVI IN TITO JE NAŠ! Jaz sem nažalost rojena nekaj let po Titovi smrti, spadam tudi v tisto nesrečno "vmesno" generacijo, ki je prva bila prikrajšana tistih krasnih rdečih rutic in modrih kapic. :^( Nažalost sem bila še premajhna, da bi popolnoma začutila tisto vzudušje v bivši Jugoslaviji, se pa spomnim, da je bilo takrat zelo lepo. Prosila bi vas, tiste, ki ste dejansko doživljale vse to, sodelovale v štafeti mladosti in podobno, da poveste kaj več. Vaše vtise, občutke ... Meni je striček Tito zelo ljub.

A res al kaj? Jaz sem pa tako jokala, ko so tisti pred mano postali pionirčki, kot da bi vedela, da mi drugo leto ne bomo več ... Še kakšne zgodbice, pleaseeeeeeee. Aja, prejšnjič sem gledala Studio City in je bilo govora o Titu, pokazali pa so posnetek, ko so mu leta 78 korejski otroci peli pesem "Tito slobodo" -- "To je nama naša borba dala, Tito, Tito ..." nekaj takega. Uglavnem, bilo je zelo prisrčno videti dve korejski deklici, eno na harmoniki in drugo kako se dere pesmico o Titu v perfektni srbo-hrvaščini ... Še katera pozna kakšne pesmice?

Joj, Irena, to si pa zelo lepo napisala ... Jaz namreč resnično verjamem (mogoče malo naivno), da je bil Tito eden redkih voditeljev, ki je resnično delal za dobro Jugoslavije in ena velika osebnost našega časa. Zanimivo mi je, kako je znal takrat motivirati ljudi, da so s skupnimi močmi delali za dobro države, popolnoma zastonj, iz čiste solidarnosti. Recimo kot gradnja Ceste bratstva in edinstva. Ne verjamem, da bi dandanes podoben podvig lahko uspel ... Fajn je blo.

No jaz sem pa gor rastla v tistih časih, še v šoli smo se učili
srbohrvaščine in vsi smo znali pisati v cirilici! Imeli smo seveda
cicibane in pionirčke ter kurirčkovo pošto in mladince, praznovali smo
25. maj z velikim spoštovanjem in evforijo. Najboljši učenci smo lahko
plesali na prireditvah ob Dnevu mladosti in kako veseli smo bili! Ob
kurirčkovi pošti pa smo se šli partizanov in smo nosili kurirčkovo
pošto v največji tajnosti, da nas ne bi dobili, salutirali smo s pestjo
na sencah in ponosno predali to pošto na veliki prireditvi, ki jo je
vsaka šola organizirala. Na nogometnem stadionu pa smo plesali skrbno
pripravljene koreografije, ki so bile pravzaprav neki liki, ki so tudi
dosti povedali. Ob takih dnevih smo se vedno oblekli v obvezno temno
modro, belo in rdečo barvo. Moram reči, da je bilo takrat veliko več
zanosa in dobre volje kot danes. Imeli smo tabore, izmenjevali so se
prijatelji, potovali smo z vlakom v Beograd in podobno. Res smo imeli
malo, toda bili smo srečni, dosti manjše stvari so nas razveseljevale
kot mladino danes.  Največji dogodek je bila štafeta mladosti. To
je bila goreča baklja (podobno kot je danes olimpijski ogenj), ki so jo
mladinci (najbolj pridni, delavni, zaslužni) lahko nosili od Slovenije
do Beograda k našemu Titu in mu jo svečano predali. To so bili
dogodki....po vseh teh letih jih še živo vidim...bili smo ponosni, da
smo Jugoslovani, bolj kot so nekateri danes ponosni, da smo
Slovenci...Lep je bil tisti čas, no saj je današnji tudi lep, vendar je
drugače, danes je vse bolj samoumevno, na dosegu roke, takrat pa je
bilo skoraj vse nedosegljivo in zato toliko več vredno...malo sem se
razpisala, so me prevzeli spomini...

Hm, iz perspektive 21-letnice, ki komaj dobro vstopa v svet samostojnosti in odraslosti, vam lahko povem, da je razlika velika. Vsaj jaz, pa mislim, da tudi moji vrstniki, čutimo velik pritisk in veliko breme glede prihodnosti. Ki je zelo negotova. Konkurenca je vse večja, treba je znati vse več in biti čim bolj iznajdljiv in prodoren. Seveda so pa zaželene tudi ostale lastnosti, ki jih jaz ne smatram kot vrline (pohlep, povzpetništvo, bolana ambicioznost ipd.). Verjamem, da je bilo v časih mojih staršev drugače. Mogoče idealiziram situacijo, glede na to, da sem bila še otrok, ko je bilo konec tega sistema, a vendarle na podlagi prpovedovanj mojih starejših prijateljev in staršev menim, da so imeli ljudje takrat večji duševni mir. Več časa za ljubezen in več časa drug za drugega. Čeprav niso imeli veliko. Jap, lepo je bilo.