Če bi izvedeli, da imate še samo en mesec živ

Zanimivo vprašanje! Upam sicer, da se mi to ne bo zgodilo... Drugače bi pa maksimalno uživala. Bungee-jumping, Avstralija, skok s padalom, potapljanje, plavanje z delfini, London, Afrika, pobarvani lasje, kup piercingov... Hmm... Da vidim, kaj ste še drugi napisali - bom še kakšno idejo dobila! Ljudem, ki me živcirajo, bi to povedala "v faco", če bi bilo poletje, bi prespala noč na travniku, ne bi ubogala staršev, prvič v življenju bi se ga zares napila, počela bi neumnosti... Pa ja, no... Seveda bi pa čim več časa preživela z ljudmi, ki jih imam rada!

Uff, sarah, imaš prav!

 

 

 

Amen Tamika!

prvo kot prvo ne bi nikomur povedal, da umiram. to niti ne bi bilo težko, saj živim sam, pa tudi nekih zaupnikov nimam.

 

nato bi organiziral party (živi pogreb) - bi se že spomnil kakšno priložnost, da se udeležencem ne bi zdelo sumljivo. srečanje bi bilo sestavljeno iz dveh delov. najprej bi povabil vse najbližje in se z njimi še zadnjič poveselil. nato bi obiskal vse ljudi, ki sem jih zanemarjal in kot taki niso imeli priložnosti biti moji bližnji, ter naposled tudi tiste, s katerimi nisem bil v dobrih odnosih, kar bi si prizadeval odpraviti. če človek gleda takole na preteklost, vidi cel kup neizkoriščenih priložnosti, npr.: z eno, morda dvema ženskama bi si lahko ustvaril družino, pa si je nisem (ti dve bi bili tudi deležni mojega obiska in pogovora), nato je bil tu prijatelj, ki se je zaljubil vame v obdobju, ko sem bil nekoliko homofobičen, potem je tu teta, ki je nisem obiskal celo večnost, ker je, hm, nekoliko nenavadna, družina prijatelja-sošolca, ki se je smrtno ponesrečil, pa sem nato z njimi prekinil stike,... hja, humanistu pač ljudje pomenijo največ...

 

nato bi morda zaključil tisti presneti roman in upal, da me smrt ne prehiti...