Jaz sem ene parkrat šla lačna spat, pa sem potem doživljala pravi pekel
v postelji. Nisem mogla zaspati ure in ure, boleti me je začel želodec,
ko pa sem končno zaspala, sem pa obupno slabo spala. Tako da zdaj jem
kake dve uri pred spanjem, včasih eno uro prej, včasih ampak redko, pa
tudi samo pol ure prej. Povprečno hodim spat ob dveh ponoči, torej jem
ob polnoči. In na špehu se mi je malo poznalo le v enem obdobju, ko sem
praktično cele dneve presedela za pisalno mizo, in čez cel dan, še
posebaj zvečer jedla sladkarije in sendviče. Ampak poznalo se mi je
samo, če sem se gledala v spodnjem perilu, ko se je videlo malo
šlaufkov okoli pasu, ko sem bila pa normalno oblečena, so mi pa čisto
vsi govorili, kok sem suha, pa me spraševali če nič ne jem, jedla sem
pa kolikor in kadar mi je pasalo. Zdaj sem edino ukinila sladkarije
zvečer, pa ne jem vsak dan sendviča zvečer, ampak si parkrat na teden
privoščim samo beljakovinsko večerjo, pa se šlaufki kar manjšajo, tako
da mislim, da ko enkrat pogruntaš svoje telo, se ni treba mučiti in
hoditi lačen spat.