Še vedno ne razumem, kaj je zanimivega v tem, da se človek prostovoljno
pusti zapreti nekam za 3 mesece in rabi dovoljenje (in spremstvo) za
vsak najmanjši korak ven iz stanovanja, se loči od partnerja in
družine, se tušira pred kamerami, gara v šanku in živi v čudni skupini,
v kateri niso ljudje niti prijatelji niti sovražniki, saj morajo oo eni
strani sodelovati, po drugi strani pa vsak tekmuje z vsakim. Ne more
biti edini motiv denar, ki ga bo itak dobil samo eden in je zato malo
možnosti za zmago.
Ne rečem, če bi recimo mene zaprli - itak hodim samo v službo, cerkev
in domov, rabim varstvo za vsak najmanjši korak ven iz stanovanja (ali
pa moram iti v spremstvu), živim v čudni skupini in bi se včasih z
veseljem malo ločila od partnerja in družine, namesto za šankom delam
za šporgetom, edinole tuširanje pred kamero pogrešam. Minuse in (kdaj
pa kdaj) pluse si izmenjujeva z možem, ampak ne samo ob četrtkih. Na
vročem stolčku pa se znajdem vsakič, ko hočem bočno parkirati, zraven
mene pa sedi mož.
, ker sem šla včeraj rajši Banderasa v kinota gledat - ah ja ... sama lepota.
Meni ima 
Zdaj, zdaj boš letela. Bi ti pasal, a ne?
