Babičino zdravje

Imam en problem-v bistvu ne gre zame ampak mojo babico na katero sem zelo navezana in me zelo skrbi zaradi njenega zdravstvenega stanja.

 

Stara je 66,5 let. Pred 17.imi leti jo je-oprostite izrazu: "vrgla možganska kap". Posledice so bile, da ima desno stran omrtvičeno-desna roka in noga sta brez "funkcij" oz. ne more nič delati z njima, tako da vse dela z levo roko in levo nogo. Kap jo je priklenila na invalidski voziček.

Pred prib. 5.,6.imi leti so ji zdravniki na levi dojki odkrili rakave celice in so ji morali odstraniti levo dojko. Letos pred več kot mesecem dni sem prišla na obisk k babici-živim namreč s fantom; in ko sem prišla "domov", sta babica in mami čakali na rešilca, da ju bo odpeljal na urgenco. Babica je namreč zadnjih nekaj dni zelo težko dihala. Izvidi so pokazali, da se v    pljučih nabira voda in da so tudi na jetrih odkrili rakave celice. Rak se je razširil naprej. Odpeljali so jo na Golnik. Tam je ostala prib. en mesec dni.

Sedaj po mesecu in pol so jo odpustili v domačo oskrbo češ da je zdrava oz. da ji je veliko bolje. Tri dni po odpustitvi iz bolnišnice se je stanje močno poslabšalo. Rešilec jo je odpeljal na Onkološkega v Ljubljano. Zdravniki so rekli, da so bili izvidi slabi in da moramo biti pripravljeni na najhujše-na to da bo umrla. Nazadnje sem jo videla pred tremi tedni, ko je bila še v bolnišnici na Golniku-potem vmes sem šla s fantom v Nemčijo; in danes, ko sem bila pri njej na obisku na Onkološkem, se mi je zdela precej slabša od zadnjega obiska-izgled,barva kože, govor so se poslabšali.

Zelo me skrbi in jokam cele dneve.Mami me je tolažila s tem, da se bom morala počasi posloviti od babice, saj umira.Resda umira zelo počasi, ampak vem, da babice ne bo več ko bo umrla. Sedajle ko pišem mi lijejo solze.

Danes ko sem odhajala in ko smo se poslavljale, sem jo nežno stisnila za roko, a upam, da ne zadnjič. Za jutri sem ji obljubila da jo pridem obiskat in da ji bom prinesla njene najljubše jogurte.

Ne vem ali bom zdržala ta pritisk.Mučna mi je misel na to, da umira. Ona se tega zaveda saj so ji zdravniki vse povedali. Preveč mi je hudo zanjo. Vsakič ko gre fant kam od doma se zavijem v odejo, zleknem na sedežno in jokam in jokam in jokam.

Ko je pred petimi leti umrla očetova mama, sem očeta na pogrebu s pestjo tolkla po prsih in ga prosila, naj mi reče, da to ni res, da ni res, da je babica umrla!!

Po drugi strani upam in molim,da bo z babico še vse v redu in da se bo "zlizala",čeprav vem, da je možnosti malo.

Grozen mi je pogled na babico, kako nebogljena leži v postelji,priklopljena na kisik-sama ne more ne vem koliko dihati; ampak zaveda se vsega.

Ne vem kako bom zdržala vse to.

draga lenča, naj ti bo v tolažbo, da babica ne bo več trpela, ko bo odšla. vem, da je hudo in tudi meni je bilo, ko sem brala tvoje besede. babica je gotovo srečna, ko ima tako ljubeče ljudi okoli sebe. žal je tako, da vsi slej ko prej odidemo, samo na srečo ne vemo, kako in kdaj. obiskuj babico, dokler jo imaš. izkoristi vsak trenutek z njo. pogovarjaj se z njo o vsem. povej ji, da jo imaš rada. tebi bo hudo, ampak babici boš olajšala zadnje dneve. drži se!.lp

Lenča, solzne oči imam, ko tole berem. Kot da bi podoživljala svojo agonijo pred devetimi leti.

Danes je točno devet let, kar mi je umrla stara mama. Celo življenje sem živela z njo. Bila je del naše družine. Vedno pravim, da sem imela dve mami. Mamico in staro mamo. Še posebej med njo in mano (kot prvo vnukinjo) je bila posebna vez .

In ko je zbolela, sem prestajala grozne čase. Nazadnje je bila v bolnišnici priklopljena že na toliko aparatov, da se je skoraj ni videlo, vso drobceno, na postelji. In ko sem bila zadnjič pri njej, se je v meni nekaj prelomilo. Bila je v nezavesti, samo aparati so piskali okoli nje. Pomislila sem, če bi si stara mama tega želela. Če je vse to sploh vredno človeka. In tisto noč sem v mislih poslovila od nje, čeprav se je v meni dobesedno trgalo.

Naslednje jutro je v komi zaspala.

 

Lenča, imej jo rada še naprej, povej ji to (čeprav se ti zdi, da te ne sliši) in jo objemi .  

No, včeraj se je zgodilo, česar sem se najbolj bala: babica mi je umrla  

V nedeljo sem jo hotela iti obiskat pa ni zneslo s časom. Peče me vest ker ko sem bila nazadnje pri njej na obisku na Golniku v bolnišnici, sem jo pred odhodom domov prijela za roko in ji rekla:"Mama,drž se, sj bom še pršla k teb." Ob teh besedah se mi je lepo nasmejala. žal sem jo takrat videla nazadnje, to je bilo prejšnji petek. Peče me vest, ker me je čakala zaman da bom spet prišla  

Lenča, moje sožalje.

Hvala vsem za sožalje. V petek imamo pogreb. Ne vem, če bom vzdržala vse to. Vem,da ko bodo na pogrebu zaigrali na trobente Tišino, da me bo popolnoma strlo   

Lenča, moje sožalje.

 

Točno vem, kako se počutiš. Meni je pred tremi leti umrla moja ljuba babica, ki mi je bila najboljša in najbolj dobra prijateljica....in to ravno na moj rojstni dan. Bila sem na morju. Ko sem to zvedela, me je skoraj kap oz.doživela sem taki šok, da so ostali okrog mene mislili,da bo še mene vzelo.Res.Skoraj se mi je zmešalo.

Seveda sem takoj odšla domov z morja, in preživela doma, do pogreba tako težke dni, da skoraj ni za opisat. In še danes jokam, resnično. Ampak je ona srečna tam, kjer je. To vem.

 

Verjemi Lenča, da tvoja babica zdaj ne trpi.Ona je srečna. IN gleda nate.

 

Drži se.

Lenča, tudi moje sožalje.

 

Smrt je del življenja in moramo tako to tudi vzeti. Ko nam umrejo bližnji je smrt zelo hud stres. Lepo je, če imamo takrat drage ljudi, ki nam stojijo ob strani. Bodi vesela, da je bila babica del tvojega življenja. Nikar si ne očitaj, da bi lahko bila še enkrat na obisku. .To je zdaj čisto vseeno. Babica je vedela, da si jo imela rada.

Meni je pred dvema letoma umrl oče. Od takrat sem ga neštetokrat sanjala. Nazadnje za Božič, (ko smo ga spet zelo pogrešali). Meni je enostavno misel, da se bomo še srečali najlepša tolažba. Srečno.

Lenča in Dina moje sožalje in en velik  za vaju.