Smo zadnjič pri zdravstveni vzgoji gledale film o anoreksiji... Vse po vrsti smo bile šokirane pa čeprav veliko govorimo o tem. Punce so bile že tako suhe, da niso bile sposobne same stati kaj šele hoditi in so bile praktično na robu smrti. Neka ženska iz Kanade, ki je svoji hčeri rešila anoreksije je potem odprla kliniko tam in je kazalo njihov napredek do normalnega telesa, razmišljanja, počutja itd.
Punce so bile mnenja, da si ne zaslužijo uživati, niso vredne ljubezni. Niso mogle biti v prostoru s hrano, ker so se počutile umazano. Notranji glas jim je govoril, da niso vredne življenja... Res je bilo grozno. Tudi svojih staršev niso hotele objeti, ko so jih prišli pogledat...
No potem čez nekaj mesecev zdravljenja, kjer so jim nudili predvsem veliko prodpore in ljubezni, so se punce že toliko osamosvojile, da skupaj živijo in si tudi obroke načrtujejo s pomočjo strokovnjakov.
Glavni dejanvik je po mojem mnenju prevelik prefekcionizem in še marsikaj, samo ne bi sodila o tem, ker si ne morem predstavljati takega trpljenja.