Ali živalca ve, da bo njena lastnica postala mami?

Pa še nekaj - otrok se lahko ob stiku z živalmi nauči marsičesa, na
primer odgovornosti, komunikacije in tiste tolikokrat manjkajoče
uvidevnosti. Prav tako se lahko hitro znebi strahu pred drugačnostjo in
hitro pogrunta, da različna živa bitja različno reagiramo na določene
dražljaje. Če žival ni nevarna oziroma bolna, je lahko v družini lahko
samo pridobitev. Saj je res, da žival sčasoma pogine (razen kakšne
želve ali velike papige), a se lahko otrok tudi iz tega marsikaj nauči
in začne smrt in posledice smrti v družini kot del življenja in se laže
spoprime s težavami, ki jih bo imel kasneje.

Znanstvene raziskave kažejo, da so ljudje, ki imajo domače živali, bolj
mirni, imajo dokazano manj možnosti za infarkt in niso tako pod stresom
kot ljudje, ki živali nimajo. žival te sprosti, razvedri in razveseli,
kar pomeni, da je lahko domača žival odličen nadomestek tudi za
meditacijo ali celo psihoterapijo. Prav nič ni narobe, če se z živaljo
pogovarjaš - te vsaj posluša, in včasih je to več vredno kot karkoli
drugega. Ko enkrat ubesediš nek problem, ki se ti je pred tem zdel
neskončno velik, ga laže rešuješ. Konec koncev te tudi psihologi silijo
početi isto, torej da dejansko spraviš svoje probleme v neko
oprijemljivo obliko, da jih oblikuješ v besede in jih tako
upredmetiš. 

Tu ne gre samo za čustva živali. Vse živali so navajene določenega
okolja in imajo dokaj omejene sposobnosti prilagajanja. Drugo okolje bo
za žival, sploh za odraslo, blazno stresno. Imaš mačke, ki se totalno
zmedejo, že če jim stranišče prestaviš v drugo sobo, kako se torej ne
bi zmedle, če bi jih prestavil v čisto drugo okolje. Isto velja za
divje mačke, ki se izjemno težko naučijo živeti v zaprtih prostorih in
večinoma niso primerne za domače ljubljenčke. Papige so na primer tudi
blazno občutljive na spremembe in lahko celo poginejo, če jih daš v
drugo okolje.

Je pa res, da bi žival oddala, če bi bila problematična, ker bi
vsekakor dala prednost otroku. Bi si raje kasneje omislila drugega
ljubljenčka, ki bi bil bolj primeren za sobivanje z otrokom. Vsekakor
bi pa najprej poskusila in vsaj zatrdno ugotovila, da se stvar ne
obnese, preden bi se odločila za kaj takega, ne pa da bi kar vnaprej
sklepala, da bodo težave. živali najpogosteje otroke prav dobro
sprejemajo, ker so jim mladiči jasni.

Ej, tudi za svoje zdravstveno varstvo in videz zapravimo ogromno
denarja - v čem je razlika? Poznam žensko (moja nekdanja sošolka iz
srednje šole), ki je plačala 3000 evrov za povečanje prsi. In se ji je
zdelo nezaslišano, ko je prijateljica dala 40 tisočakov za operacijo
svoje muce, ki jo je zbil avto. Ta ista ženska je zapravila nadaljnjih
skoraj 100 tisočakov za lasersko in kaj vem še kakšno odstranjevanje
dlak na nogah (ki, mimogrede, sploh ni bilo kaj prida uspešno, ne glede
na to, da je to počela več let), pušča na kile denarja pri
kozmetičarkah in v solarijih in tako naprej. Toliko o racionalnih
stroških. Sama bi prej dala denar za popravljanje nevarne poškodbe na
drugem živem bitju kot da bi ga zapravljala za življenjsko popolnoma
nepotrebne stvari.

Problem je v tem, da se ogromno ljudi sploh ne zaveda, da je domači
ljubljenček odgovornost. živali, ki je vajena samo stanovanja, ne moreš
kar vreči na cesto in trditi, da se bo že znašla, ker se skoraj gotovo
ne bo. Kako lahko pes ali mačka, ki v življenju nista videla avta,
vesta, da jima je lahko ta nevaren? Kako naj žival presodi, kdo je
sovražnik in kdo prijatelj, če pa se tega nikoli ni naučila? Ogromno
ljudi je trdno prepričanih, da živali funkcionirajo izključno samo
nagonsko, pa to ni res. Proces učenja je pri živali prav tako pomemben
kot pri človeku. Vzorcev obnašanja se učijo najprej od matere in drugih
mladičev iz legla, potem od drugih živali, s katerimi so v stiku, potem
pa še od ljudi. Če to ne bi bilo res, potem Pavlovu poskus s psi
nikakor ne bi uspel. Vsi smo pogojeni.





st: Večjih težav z mačko, ki je
vajena ljudi, po mojem ne boš imela. Je pa res dobra ideja, da ji
preprečiš nekontroliran dostop do otroka. Pa ne zato, ker bi ga načrtno
poškodovala. Kot je videti, je mačka doslej spala pri tebi v postelji,
sama pa veš, da so mačke strašno navdušene nad novitetami in predvsem
rade spijo v njih, kar pomeni, da obstaja možnost, da bi začela lesti k
otroku v posteljico. To samo po sebi spet ni narobe, lahko pa na primer
leže otroku preko glave in ga zaduši, kar se je tudi že dogajalo.
Dokler otrok ne bo dovolj velik, da bo znal reagirati na kaj takega, na
tvojem mestu mačke ne bi spustila zraven brez nadzora. že moje mače zna
spati na najbolj čudnih mestih - se na primer zbudim, pa imam krznen
ovratnik, ki prede kot navit, pa tudi na glavi mi je že spala. Jaz
lahko reagiram na to, da ne morem več dihati, dojenček pa ne zna.

Imamo pa pri mojem dečku tudi muca, ki prinaša stvari, ki mu jih mečeš,
a samo umetne miške. Če miške ne najde, bo hodil za tabo in jokal, da
mu jo najdeš, če pa miš ima, bo stal poleg noge, takoj ko stopiš iz
sobe. Problem je samo v tem, da se nikakor ne naveliča in bi nosil miš
do onemoglosti. Po kakšni uri je že čisto izčrpan, jezik mu visi iz
gobčka, ko miš prinese, se kar zgrudi, vztraja pa še kar. Sem že rekla,
da ga moram posneti, ker je totalna faca. Bom preverila, kam lahko
naložim filmček, pa ga bom objavila. Če seveda kdo želi.

Problem je v tem, da se ogromno ljudi sploh ne zaveda, da je domači
ljubljenček odgovornost. živali, ki je vajena samo stanovanja, ne moreš
kar vreči na cesto in trditi, da se bo že znašla, ker se skoraj gotovo
ne bo. Kako lahko pes ali mačka, ki v življenju nista videla avta,
vesta, da jima je lahko ta nevaren? Kako naj žival presodi, kdo je
sovražnik in kdo prijatelj, če pa se tega nikoli ni naučila? Ogromno
ljudi je trdno prepričanih, da živali funkcionirajo izključno samo
nagonsko, pa to ni res. Proces učenja je pri živali prav tako pomemben
kot pri človeku. Vzorcev obnašanja se učijo najprej od matere in drugih
mladičev iz legla, potem od drugih živali, s katerimi so v stiku, potem
pa še od ljudi. Če to ne bi bilo res, potem Pavlovu poskus s psi
nikakor ne bi uspel. Vsi smo pogojeni.





st: Večjih težav z mačko, ki je
vajena ljudi, po mojem ne boš imela. Je pa res dobra ideja, da ji
preprečiš nekontroliran dostop do otroka. Pa ne zato, ker bi ga načrtno
poškodovala. Kot je videti, je mačka doslej spala pri tebi v postelji,
sama pa veš, da so mačke strašno navdušene nad novitetami in predvsem
rade spijo v njih, kar pomeni, da obstaja možnost, da bi začela lesti k
otroku v posteljico. To samo po sebi spet ni narobe, lahko pa na primer
leže otroku preko glave in ga zaduši, kar se je tudi že dogajalo.
Dokler otrok ne bo dovolj velik, da bo znal reagirati na kaj takega, na
tvojem mestu mačke ne bi spustila zraven brez nadzora. že moje mače zna
spati na najbolj čudnih mestih - se na primer zbudim, pa imam krznen
ovratnik, ki prede kot navit, pa tudi na glavi mi je že spala. Jaz
lahko reagiram na to, da ne morem več dihati, dojenček pa ne zna.

Imamo pa pri mojem dečku tudi muca, ki prinaša stvari, ki mu jih mečeš,
a samo umetne miške. Če miške ne najde, bo hodil za tabo in jokal, da
mu jo najdeš, če pa miš ima, bo stal poleg noge, takoj ko stopiš iz
sobe. Problem je samo v tem, da se nikakor ne naveliča in bi nosil miš
do onemoglosti. Po kakšni uri je že čisto izčrpan, jezik mu visi iz
gobčka, ko miš prinese, se kar zgrudi, vztraja pa še kar. Sem že rekla,
da ga moram posneti, ker je totalna faca. Bom preverila, kam lahko
naložim filmček, pa ga bom objavila. Če seveda kdo želi.

Ups, se mi je ponesrečilo... se opravičujem za dvojno postanje.