Ali živalca ve, da bo njena lastnica postala mami?

Po moje živali čutijo vse spremembe, ki se dogajajo pri nas - torej
tudi nosečnost. živali imajo zelo velik občutek za te stvari in
velikokrat vedo kaj, kar mi ne. Naša psička je npr. vedela, da bo dedi,
ki je bil hudo bolan, kmalu umrl in ga je šla samo pozdravit in
povohat, potem pa proč od njega (vedno prej pa je sploh nisi mogel
dobiti proč od njega) in čez par dni je dedi umrl.

Sicer ne vem kako jim to uspe, ampak živali res vedo kaj se dogaja okrog njih.

Jaz imam majhnega kuža, ki se mi zdi da razume vse( vsaj tako se
obnaša). Ko sem bila pred pol leta noseča me je zanimalo isto. Če ve,
da sem noseča, kako bo po porodu,... Velikokrat se mi je tudi vlegel
čisto zraven trebuha(da ga je mali brcal), to se mi je zdelo tako fajn,
in ne vem ali je vedel da je nekdo notri ali ne(ni nič pokazal). Sploh
se mi zdi, da se mu je zdelo vse enako kot prej (ko nisem bila noseča),
ali pa je to tako hitro sprejel in brez problemov.

Ko sem prišla iz porodnišnice, ga je najprej zelo ovohaval, skakal,
norel (nasploh je zelo, zelo živahen pes in se vsakega, ki pride veseli
še pol ure). Sprejel ga je zelo lepo, sedaj ga liže, mali pa ga vleče
in cuka za ušesa, sedaj sta že prava prijatelja.



Sem pa enkrat videla, ko je bila noseča sestra, ko se ji je malo večji
pes vlegel čez trebuh. Bilo je tako: ona se zjutraj zbudi, pes pa spi
na njenem trebuhu. Zgleda, da je čutil neko toploto ali pa je čutil
premike dojenčka....

LP

Tudi jaz sem prepričana, da živali občutijo naša razpoloženja oz.
stanja. Jaz sem enkrat bila res zelo zelo žalostna in sem sedela v
kuhinji na stolu za mizo in čisto tiho strmela v nič in razmišljala.
Bilo je v takem času, ko sva midva s psom vedno sama doma in on vedno
spi jaz pa pač delam kar delam, takrat pa ni spal, ampak je prišel k
meni in začel s smrčkom riniti vame dokler ga nisem pogledala, potem me
je začel "tepsti" s tačko toliko časa, dokler ga nisem zečela božati,
kot bi hotel reči "daj ne bit žalostna, saj sem jaz tukaj in te bom
potolažil in spravil v boljšo voljo". Potem se je pa s telesom
prislonil name, kot da bi hotel, da čutim njegovo bližino in bi me to
spravilo v boljšo voljo.

živali vedno čutijo s človekom, in tudi drugačne vibracije čutijo. Ko
je bil pred leti tisti ta prvi zelo hud potres v Posočju, ki se je
čutil po celi Sloveniji pa še okrog, je naš pes 5 minut pred potresom
začel ful lajat pa letat sem pa tja, pa drugače laja samo takrat, ko
zunaj pokajo rakete od ognjemeta.

Je pa znano tudi, da lahko psi napovejo epileptični napad pa verjetno
še marsikaj drugega. Res je pes človekov najboljši prijatelj, samo
človek pa prevečkrat ni psu najboljši prijatelj. Tudi jaz ne razumem,
kako nekateri dajo psa stran, samo zato, ker dobijo dojenčka. Zame je
to tako, kot da bi dal stran svojega prvorojenca. Psi so družinski
člani in kdor psa ne smatra za člana svoje družine, je bolje da ga nima.

Močno dvomim, da je takšno obnašanje "čustvene" oziroma "nadnaravne"
narave. živali imajo blazno izostrene čute, tako da hitro zaznajo
kemične spremembe v telesu, ponavadi kar z vohom. Nosečnice imajo
zaradi popolnoma drugačnega hormonskega ravnotežja tudi čisto drugačen
vonj, isto velja za sladkorne bolnike ali bolnike z epilepsijo. Pse je
namreč mogoče naučiti, da znajo predvideti epileptične napade, ki se v
telesu kemično začno precej pred dejanskim napadom. So psi, ki znajo
zavohati celo rakaste tvorbe, in so pri tem zelo uspešni. Spet gre
seveda za drugačno strukturo tkiva, ki ima za psa z dobrim nosom
drugačen vonj kot zdravo tkivo. Reakcija na poškodbe pa je lahko tudi
reakcija na spremembe. žival te je vajena v določeni "embalaži" in če
se ta embalaža spremeni, se spremeni tudi reakcija živali. Konec koncev
tudi sami reagiramo, če vidimo znanca, ki šepa ali ima kakšno okončino
povezano.



Tudi tista, da znajo psi "zavohati", če te je strah, sploh ni
izmišljena finta. Strah sproži povečano delovanje nadledvične žleze in
seveda povečano izločanje adrenalina (ki skrbi za to, da imamo v paniki
dovolj energije, da pobegnemo ali se branimo), pa tudi potiti se
začnemo veliko bolj izdatno. Ta pot ima popolnoma drugačen vonj kot
navaden "vročinski" pot, in živali to seveda zavohajo. Določeni psi,
sploh taki, ki se sami bojijo, znajo na ta vonj reagirati agresivno in
napadejo v samoobrambi.



Isto seveda velja za "napovedovanje" potresov. živali so izjemno
občutljive na spremembe Zemljinega elektromagnetnega polja in pred
potresom se to polje močno spremeni. Določeni zelo občutljivi ljudje
lahko to tudi začutijo, manifestacija tega pa je vrtoglavica, zvonenje
v ušesih, glavobol, slabost in celo bruhanje, a so ljudje s tako
izostrenimi čuti izjemno redki.



Logična razlaga bi bila torej ta, da žival nosečnico vsekakor zavoha.
Vse, ki ste bile kdaj noseče, dobro veste, da ima koža med nosečnostjo
čisto drugačen vonj, kaj šele pot, mleko, ki se začne izločati precej
pred porodom in tako naprej. Proces oziroma hormonske spremembe so
namreč pri vseh sesalcih zelo podobne in so živalim zato znane.

Če žival ni bolna ali agresivna, je nima smisla dajati stran od hiše.
Če gre za mačko, ki je pretežno zunaj, in ni cepljena proti znanim
prenosljivim boleznim in je polna zajedalcev, bi bila takšna želja
mogoče upravičena, a močno dvomim, da za svojega mačka ne skrbiš - če
ne bi skrbela zanj, bi ti bilo verjetno precej vseeno, če bo šel od
hiše ali ne. Iskreno povedano, bi na tvojem mestu ženski lepo povedala,
da lahko gre tudi ona od hiše. A je kdaj pomislila na možnost, da ti
mogoče ne maraš otrok? A bi se sploh ozirala na to, če jih res ne bi
marala? Te je kaj takega sploh kdaj vprašala? Otrok s sabo prinese
ogromno enih sprememb in vsi ljudje se niso pripravljeni prilagoditi.
Jaz se z mojimi doma krasno razumem, pa bi jih vseeno vprašala, če bi
jim bilo prav, da bi imela otroka doma. Se mi zdi prav in vljudno.

Da bi zaradi česa tako banalnega meni kdo hotel vzeti mojo mačko, bi ga
obesila na jajca za prvo drevo. Uvidevnost je ekipni šport in nekateri
bi morali na intenzivne treninge osnov obnašanja.

Kuri me tudi, da ogromno ljudi, ki sami nimajo odnosa do živali, sploh
nimajo občutka, da je žival družinski član. Ko leta skrbiš za živo
bitje in ko je to bitje odvisno od tebe, ne moreš drugače, kot da se
nanj navežeš. Ko žival pogine, lahko še tako racionaliziraš in se
tolažiš, da je samo žival, pa prav nič ne pomaga. Domači ljubljenček ni
nikoli "samo žival" in nikoli ne bo.