Patriarhat je izjemno učinkovit sistem, a njegova največja zmaga ni v tem, da moški obvladujejo ženske, temveč v tem, da je (nekatere) ženske uspešno prepričal, da ta nadzor opravljajo kar same.
Internalizirana mizoginija je psihološki mehanizem, pri katerem nekatere ženske nezavedno prevzamejo, sprejmejo in uporabijo seksistična prepričanja družbe proti samim sebi in proti drugim ženskam. Ne gre za naključno pomanjkanje solidarnosti ali občasno nevoščljivost, temveč za obrambni mehanizem, nastal v sistemu, ki žensko vrednost že od samega začetka opredeljuje kot drugorazredno.
Razvrednotenje lastnega spola kot pogoj za preživetje
Priznana psihologinja in raziskovalka Sandra Bem je v okviru svoje teorije rodovnih shem (Gender Schema Theory: A Cognitive Account of Sex Typing, 1981) razložila, kako posamezniki že od zgodnjega otroštva prevzemajo kulturne definicije moškosti in ženskosti. Ko družba ženskost sistematično povezuje s pasivnostjo, čustveno nestabilnostjo, plitkostjo, manjšo intelektualno sposobnostjo ali pa jo reducira na primarno dolžnost rojevanja in materinstva, dekleta in ženske te opredelitve vgradijo v sam koncept lastne identitete.
Ženska vrednost postane pogojena s strogim izpolnjevanjem družbenih vlog: biti naprava za rojevanje, ustrežljiva skrbnica in estetski objekt hkrati. Rezultat je uničujoč: da bi se posameznica distancirala od negativnih stereotipov ali pa upravičila lastno podrejanje tem normam, začne razvrednotenjevati druge ženske – še posebej tiste, ki zavračajo materinstvo ali prestopajo tradicionalne meje.
Povedano preprosto – da bi jo sistem priznal kot vredno, mora najprej razvrednotiti svoj lastni spol in kaznovati vse, ki se ne pokorijo.
To psihološko dinamiko še dodatno pojasnjuje teorija opravičevanja sistema, ki sta jo razvila sociologa John Jost in Mahzarin Banaji (1994 sta objavila ključno delo The Role of Stereotyping in System-Justification and the Production of False Consciousness). Njuna raziskava je pokazala, da imajo ljudje močno psihološko potrebo po tem, da branijo in opravičujejo obstoječe družbene ureditve – in to celo takrat, ko jih te ureditve neposredno zatirajo in prikrajšujejo. Ženske z visoko stopnjo internalizirane mizoginije tako aktivno navijajo za pravila, ki jih omejujejo.
Ko ženska kritizira drugo žensko zaradi njene izbire oblačil, spolne svobode, odločitve, da ne bo imela otrok, ali pa zaradi uspeha v moško dominirani panogi, ne izraža lastne moralne večvrednosti – v resnici le opravičuje sistem, kateremu je žrtvovala lastno svobodo. Uspeh ali svoboda druge ženske zanjo pomeni grožnjo, saj razkriva, da so bile njene lastne žrtve in pokornost nevredne ter nepotrebne.
»Sindrom matice« in prenos vzorcev za domačimi zidovi
Brutalnost tega pojava se najbolj surovo razkrije v medosebnih odnosih in na delovnem mestu. Raziskave kažejo, kako internalizirana mizoginija deluje kot nevidna pregrada med ženskami samimi. Ženske na vodilnih položajih včasih zavzamejo držo tako imenovanega »sindroma matice« (Queen Bee syndrome) – koncepta, ki so ga že v sedemdesetih letih postavili Staines, Tavris in Jayaratne.
Niti ne gre nujno vedno za prirojeno zlobo, temveč za strategijo preživetja v nepravičnem okolju: ženska, ki se je s težavo prebila na vrh moške strukture moči, nezavedno varuje svoj edinstveni status tako, da drugim ženskam zapira vrata, jih ocenjuje strožje kot moške kolege ali celo aktivno ovira njihovo napredovanje. Zdi se ji, da je prostor na vrhu le za eno, zato postane najbolj neusmiljena zatiralka lastnih sodelavk.
Še bolj nevidna, a enako razdiralna je internalizirana mizoginija v privatni sferi – v vzgoji in vsakodnevnem samogovoru. Družboslovne raziskave potrjujejo, da matere pogosto nezavedno prenesejo strožja merila skromnosti, ustrežljivosti in gospodinjskih dolžnosti na hčere, medtem ko sinovom dopuščajo večjo avtonomijo in oproščajo napake. Ta vzorec se nato preseli v glavo odrasle ženske kot nenehen, neusmiljen notranji monolog. Gre za glasilca, ki jo konstantno opozarja, da je preglasna, prezahtevna, premajhna, preveč samozavestna ... skratka preprosto »preveč«.
Spregledati internalizirano mizoginijo pomeni sprevideti, da je patriarhat zunanji sovražnik, ki ga predstavlja skupina moških na položajih moči. Pravi obseg njegove grožnje pa tiči v tem, da živi v podzavesti vsake ženske, ki je odraščala v sodobni družbi.
Razbijanje tega sistema se zato ne začne z zunanjim bojem, temveč z neprijetnim, surovim procesom čiščenja lastnih misli – s trenutkom, ko ženska ujame samo sebe pri obsojanju druge ženske in si upa priznati, od kod ta glas v resnici prihaja.
Lekcija iz filma 'Malèna': ko hijene pobesnijo
Popolna, skoraj groteskna ponazoritev tega mehanizma se razkrije v filmski umetnosti – najnatančneje v Tornatorejevem filmu 'Malèna'. Ko podivjan trop pobesnelih ženščin v obupu in vojnem kaosu Malèno zvleče na ulico, jo pretepe, ji odstriže lase in jo raztrga, to ni le izraz vojne psihoze.
To je čista, podzavestna ženska zloba, napajana iz globoke nevoščljivosti, lastne neizpolnjenosti in podrejenosti moškim, ki so si lepoto ene same ženske lastili v svojih mislih. Te ženske niso napadle sistema, ki jih je zatiral – napadle so tisto, ki je s svojo pojavnostjo razkrivala njihovo lastno ujetost in žrtvovanje.
Slepota brez samorefleksije: rablji se vidijo kot žrtve
Zanimiv – in hkrati najbolj tragičen – psihološki paradoks pa se zgodi na drugi strani zaslona: ko taiste sodobne »furije«, napolnjene z internalizirano mizoginijo, gledajo ta film, pretakajo solze nad krutostjo vaščank in sočustvujejo z usodo glavne igralke.
Ker so popolnoma brez samorefleksije, se v svoji slepoti vedno identificirajo z žrtvijo ali zunanjim, pravičnim opazovalcem in niti za sekundo ne pomislijo, da so v svojem vsakodnevnem življenju – ko z opazkami uničujejo sodelavko, ko obsojajo sosedo ali ko preko spleta linčajo žensko, ki živi drugače, kot same menijo, da bi morala – natanko taisto krdelo hijen z ulice.
Razlika je le v orodju: namesto škarij in pesti dnes uporabljajo širjenje govoric za hrbtom, moraliziranje in digitalni linč.
Kam sodite vi?
PREBERITE TUDI: Toksične ženske: tihe saboterke ženskega zaupanja, napredka in dostojanstva
