Jah, jaz sem pa med tistimi malo bolj zaskrbljenimi in črnogledimi, jeb***. Se spomnite tistega smrkca, "uh što mrzim kad sam sretan

", tako nekako.

Pa to ne pomeni, da nisem borka in da ne pristanem na nogah vsakič, ko se zgodi (dogaja) kaj hudega, ampak je pa tako, da mi najprej pade na pamet worse case scenario.
Poznam nekaj ljudi, ki furajo to vedno nasmejano sceno in če začutim, da ni iskreno, mi utegne to po določenem času iti na živce, ampak saj te stvari se kar hitro začutijo. Raje imam nekoliko bolj kisle obraze okoli sebe kot pa hinavce, ki ti z nasmehom in pod masko "kolegialnosti" zarijejo nož v hrbet; ampak to je že druga zgodba.
Mene se te Secret zadeve niso dotaknile in nisem nič spremenila svojega odnosa do stvari. Žal - ali pa na srečo?