Pa še ena reportaža, ki je bila pred meseci objavljena na 24ur.com (je veliko, ampak se splača prebrat).
Če Robert že moje besede daje v nič, morda ne bo od priznanega dermatologa?
Sončenje: prava mera, zdrava pamet
Naša dermatologinja, Popova zdravnica mag. Metka Adamič je pripravila izčrpne nasvete za čimmanj škodljivo sončenje. Preberite, preden odidete na sonce!
Metka Adamič
Dermatologi smo si edini, da zdrave porjavelosti ni. Vsaka porjavelost kože, naj bo še tako privlačna, že sama po sebi pomeni, da je v nekaterih kožnih celicah prišlo do kemijske okvare jeder oziroma genetskega materiala. Seveda so ob tem ves čas na delu tudi mehanizmi, ki tako nastale okvare popravljajo. Kadar odpovedo, k čemur prav gotovo prispeva preveliko število okvar oziroma prepogosta izpostavljenost dejavnikom, ki jih povzročajo, pride do razvoja rakavih sprememb ? pojavijo se rakave celice, ki se hitro množijo, zasevajo v druge organe in lahko povzročijo tragičen izid.
Ultravijolični žarki
Ultravijolični žarki so elektromagnetno sevanje in predstavljajo le približno 10% snopa sončnih žarkov. Glavnino tega snopa predstavljajo svetlobni žarki. Velik del snopa sončnih žarkov, kar 40% pa predstavljajo infrardeči žarki - toplotni del žarkov, ki nam v pomladno, poletno jesenskem obdobju tako prija. Tako ultravijolični, kot tudi svetlobni žarki pa so lahko razlog kožnim obolenjem, ki jih imamo v mislih, ko govorimo o fotodermatozah.
Okvare zaradi sončenja se začenjajo že zgodaj v življenju, ob prvem nezaščitenem sončenju dojenčka.
Ultravijolični spekter svetlobe se, glede na valovno dolžino, deli v 3 skupine:
UVC ? kratkovalovni ultravijolični žarki, valovnih dolžin med 100 in 280 nm; te žarke večinoma že absorbira atmosfera. Pri tem ima največji pomen ozonska plast v stratosferi, ki nas in druge žive organizme tako čuva pred škodljivimi učinki že milijone let. O tem, kako brezvestno uničujemo ozonsko plast iz dneva v dan, je bilo že veliko napisanega. Le malokomu pa je v resnici jasno, kako izjemen pomen ima za ohranitev primernega ravnovesja na našem planetu. Ozonske luknje, ki postajajo iz dneva v dan vse večje, prepustijo vedno večje količine UVC žarkov, kar nedvomno vpliva na vse organizme.
Ker se UVC žarki večinoma v tej plasti absorbirajo, ne dosežejo površine Zemlje. Kolikor pa jih preide, pa učinkujejo na bakterije in jih uničujejo. To že vrsto let s pridom izkoriščamo s pomočjo umetnih virov UV žarkov za dezinfekcijo raznih kontaminiranih prostorov, na primer ordinacij, laboratorijev?Zanimivo je tudi, da steklo teh žarkov ne prepušča.
UVB ? srednjevalovni ultravijolični žarki , valovnih dolžin med 280 in 315 nm predstavljajao najpomembnejši del ultravijoličnih žarkov. Odgovorni so za vnetje kože in očesne veznice, kar imenujemo solarni dermatitis in konjunktivitis. Kasneje sledi pigmentacija kože. Glede na način reagiranja na obsevanje s sončnimi žarki razlikujemo, kot smo omenili, 6 tipov kožeTudi teh žarkov steklo ne prepušča, lahko pa prehajajo skozi vodo. Tu tiči razlaga, da nas lahko sonce opeče tudi med plavanjem v vodi.
Obenem so omenjeni žarki tudi pomembni pri nastajanju biološko aktivne oblike D vitamina, za katerega vemo, da je nujno potreben za normalno rast okostja in preprečevanje rahitisa. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s proučevanjem omenjenega obolenja, zagotavljajo, da za zadostno tvorbo vitamina D zadošča zmerno izpostavljanje ultravijoličnim žarkom, ki ga telo v našem geografskem pasu doseže že ob izpostavljanju obraza in okončin v toplih letnih obdobjih, od pomladi do jeseni.
Vendar pa ne smemo pozabiti na kancerogeno to je rakavo delovanje ultravijoličnih žarkov, ki ga znanstveniki pripisujejo predvsem delu žarkov med 290 in 320 nm.
Z večanjem valovne dolžine žarki vedno bolj nemoteno prehajajo skozi ozonsko plast in laže dosežejo zemeljsko površje. To so UVA - dolgovalovni ultravijolični žarki, valovnih dolžin med 315 in 400 nm. Ti žarki povzročajo na koži blago rdečino (eritem) in so odgovorni za kasnejšo potemnitev.
Zanimivo je, da jih steklo prepušča.
Omeniti je potrebno tudi, da učinkovanja posameznih delov ultravijolične svetlobe niso ostro ločena med seboj, temveč se prepletajo in s tem v zvezi nastajajo tudi morebitni negativni učinki, ki se z leti lahko seštevajo in kažejo različna nezaželena dogajanja na koži.
Za nastanek opeklin, rdečine in tudi kožnega raka so odgovorni UVB žarki, ki pa ne prodirajo globoko v kožo ? dosežejo le osnovno ? bazalno plast povrhnjice. UVA žarki so prodornejši, segajo v usnjico in so poglavitni pri prezgodnjem staranju kože ter nastanku nekaterih drugih nevšečnosti, med drugim tudi kožnega raka, do katerih lahko privede sončenje.
Kaj se ob sončenju dogaja v koži?
Ultravijolično sevanje sproži v koži različne biološke procese. Ko doseže kožno površino, se na njej oziroma v njej deloma odbije, deloma pa vsrka.
Določene strukture na koži in v njej ? imenujemo jih kromatofore ob absorbciji ultravijoličnih žarkov preidejo iz svojega osnovnega stanja v vzburjeno. Takšne vzburjene molekule so zelo reaktivne, ob tem nastanejo fotoprodukti. Posledice tega so okvare celic in tkiv, kot so mutacije desoksiribonukleinske kisline, okvare encimov, potrebnih za potek številnih reakcij in sproščanje vnetnih snovi, kot so histamini, interlevkini ter prostaglandini. . Ko v takem trenutku pogledamo košček obsevanega kožnega tkiva pod mikroskopom, lahko opazujemo številne okvare kožne povrhnjice. Navzven so vidni znaki vnetja: rdečina, oteklina ali po dolgotrajnem izpostavljanju kronične okvare kože.
Za različno obarvanost kože so pri ljudeh odgovorne pigmentne celice, ki jih imenujemo melanociti. Normalno se nahajajo v koži v spodnjih plasteh povrhnjice ter na meji povrhnjice z usnjico. Razen tega so prisotne tudi v dlačnih mešičkih in na zgornjih delih izvodil žlez znojnic.V pigmentnih celicah imamo lahko zelo različno število drobnih zrnc ? melanosomov. To so različno veliki delci, ki vsebujejo kožni pigment melanin. Na različnih delih kožne površine gostota pigmentnih celic ni enaka. Največja gostota melanocitov je na koži obraza in na spolovilih, manjša pa je na predelu trupa in nadlahti. Naloga melanocitov je, da ob dražljaju, ki ga predstavljajo ultravijolični žarki, iztisnejo iz svoje notranjosti drobna pigmentna zrnca ? melanosome s kožnim barvilom melaninom v povrhnje in okolne kožne celice. Vsaka pigmentna celica oskrbuje 36 okoli ležečih kožnih celic. Koža se nekoliko obarva. Obenem se tudi število zrnc v pigmentnih celicah že v prvem dnevu izpostavljanja žarkom povečuje. Ko so pigmentna zrnca in pigment tako kopičijo v kožnih celicah, kot ščitniki ščitijo jedra zaščitenih kožnih celic pred okvaro, do katere privede obsevanje z UV žarki. Takšna porjavelost nas trenutno nekoliko ščiti, saj delno preprečuje prodor UV žarkom v globje plasti kože, kjer povzročajo dodatne poškodbe. Pri svetlopoltih tega pojava (porjavelosti) praktično ni. Dejstvo pa je, da pomeni vsaka porjavelost znak poškodbe kože. Pigmentna zrnca in pigment melanin se v kožnih celicah kmalu razgradijo.
Glede na to, kako reagira koža ob izpostavljanju ultravijoličnim žarkom ločimo 6 tipov kože: od svetlopolte, ki ob izpostavljanju sončnim žarkom nikoli ne porjavi in je praktično vedno opečena (Tip I) preko takšne, ki ob izpostavljanju sončnim žarkom sicer postane nekoliko pordela, kasneje pa tudi porjavi (Tip III) do kože, ki je vedno temno obarvana (tip VI ? črnci). Ugotovili so, da se pri belcih približno 50% sevanja, ki doseže površino kože, odbije ob roženi plasti povrhnjice, manjši delež pa še v ostali povrhnjici. Del sevanja vsrka povrhnjica, zlasti omenjen melanin v bazalni plasti povrhnjice, preostalo sevanje pa doseže usnjico in podkožje.
Glede na to, kateri tip kože imamo, se moramo primerno izogibati in ščititi pred ultravijoličnimi žarki. Jasno je, da je največja zaščita potrebna pri svetlopoltih (zlasti tip I in II, pa tudi III, kateremu v glavnem pripadamo Slovenci). Njihova koža ni sposobna zadovoljive tvorbe pigmenta. Takšni ljudje, ki imajo obenem tudi svetle lase in oči, imajo veliko večjo verjetnost nastanka sprememb, ki so posledica izpostavljanja ultravijoličnim žarkom, najsi bodo to opekline, prezgodnje staranje kože ali nenazadnje maligni melanom, ki je eden izmed najbolj malignih tumorjev človeškega telesa. Kot smo omenili, vplivajo na nastanek barvila melanina različni dejavniki ? osnovna tvorba pigmenta je dedno določena in je posledica aktivnosti pigmentnih celic, obenem pa je odvisna tudi od vpliva nekaterih hormonov, med njimi je najbolj pomemben MSH ? melanocitestimulirajoči hormon ? ki ga v glavnem izloča hipofiza, deloma pa tudi same pigmentne in kožne celice. Pri nastajanju pigmenta sodelujejo tudi drugi hormoni, na primer estrogeni in progesteroni. Barva kože, ki nastane na ta način je osnovna barva kože, na katero ne vplivajo niti sonce niti drugi dejavniki.
Na individualno obarvanost kože pa vplivajo različni ?stimulatorji tvorbe pigmenta?, na primer ultravijolični žarki, različna hormonska dogajanja v telesu. Rezultat delovanja takšnih vplivov je trenutna barva kože ali njen ten (polt). Kakšen vpliv imajo hormonska dogajanja najbolje vedo nekatere nosečnice, ki opažajo med nosečnostjo pojavljanje temneje pigmentiranih lis na koži obraza, ki so estetsko lahko zelo moteče. Podobne težave se lahko pojavijo tudi v zvezi z določenimi obolenji ali jemanjem kontracepcijskih tabletk ali drugih hormonskih zdravil. Podobne težave se lahko pojavijo tudi v zvezi z določenimi obolenji.
Melanociti in zgornja plast kože torej predstavljata v koži obrambo, ki preprečuje prekomerno prodiranje ultravijoličnim žarkom v globje dele kože. Delujejo kot naravni absorbcijski filter, ki absorbira vse valovne dolžine svetlobe. Vendar ne pozabimo dejstva, da je takšna zaščita zelo omejena in da vsaka porjavelost kože že pomeni, da je zaradi delovanja ultravijoličnih žarkov v koži že prišlo do določenih okvar.
Pri ljudeh, ki so poklicno veliko izpostavljeni sončnim žarkom, se po dolgotrajnem izpostavljanju kot naravna zaščita pojavi zadebeljena in temno obarvana koža na razkritih delih telesa (na zadnjem delu vratu, obrazu, podlahteh?).
Zanimivo je dejstvo, ki ga zasledimo v strokovni literaturi ? ocenili so, da bi bilo z redno zaščito pred sončnimi žarki pri mlajših od 18 let, zlasti s sredstvi, ki vsebujejo zaščitni faktor najmanj 15, lahko zmanjšali pojavljanje kožnega raka (karcinoma) za štiri petine. Kasneje se organizem v večini primerov sam brani ? večini starejših ljudi bivanje na soncu ne odgovarja več. Raje so v sencah, nosijo pokrivala. A kaj, ko je večina škode že storjena! Te okvare, ki so posledice bodisi enkratno obilnega ali dolgotrajnega prekomernega sončenja, imajo za posledico pravo eksplozijo v pojavljanju kožnega raka. Poleg zahrbtne bolezni, ki se nemalokrat konča s smrtjo, pa vpliv sončne svetlobe marsikomu zagreni poletne dni. Tako ultravijolični, kot tudi svetlobni žarki, so lahko razlog številnih kožnih obolenj ? prav gotovo smo se že vsi srečali z opeklinami, ki sodijo med zgodnje posledice sončenja. Vse več pa se dandanes opozarja tudi na obolenja kože, ki nastanejo kot posledica sončenja, kot so fototoksične reakcije , fotoalergijske reakcije, kronične vnetne spremembe na koži, imenovane kronični aktinični dermatitis, pogosto obolenje, ki poteka z raznolikimi kožnimi žarišči ? imenovano polimorfna svetlobna dermatoza, srbeča žarišča pri aktiničnem prurigu, urtikarija (koprivnica), akne imenovane acnae Mallorca... Ljudje v zrelih in kasnih letih imajo pogosto težave s kasnimi posledicami sončenja: zaroženitvami na izpostavljenih delih telesa ? aktiničnimi keratozami, vnetnimi spremembami na ustnicah ? aktiničnim heilitisom; nikakor pa ne smemo mimo usodnejših posledic: kožnega raka karcinoma in melanoma.
Na srečo pa imamo ljudje možnost, da se lahko zaščitimo, zavestno lahko preprečimo usodne posledice. Zavedati se moramo, da sončenje ni le poležavanje na plaži, jadranje, plavanje?Sončni žarki so neusmiljeni ? dosežejo nas kjerkoli v naravi: v planinah, na smučanju, ob kolesarjenju, na sprehodih, ob posedanju ob kavici na prostem, na vrtu, med delom okoli hiše, otroke med igro ? poleti in pozimi?Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s proučevanjem vplivov ultravijoličnih žarkov na kožo, menijo, da pride do več kot tri četrtine izpostavljanja soncu nenamenoma, ob zgoraj omenjenih dejavnostih, med kratkotrajnim nezaščitenim bivanjem na soncu, le dobra petina žarkov pa ob namenskem sončenju.
Fotodermatoze
Obolenja kože, ki so posledice sončenja oziroma ki jih posredno ali neposredno povzroča ultravijolično sevanje, imenujemo fotodermatoze in jih delimo v dve večji skupini. V prvo skupino sodijo primarne fotodermatoze, to so vse tiste spremembe na koži, ki jih sproži svetloba in nastanejo brez fotosenzibilizatorja. Sekundarne fotodermatoze pa so posledica prisotnosti neke snovi, ki jo imenujemo s strokovnim izrazom fotosenzibilizator. Le-ta lahko nastaja v telesu kot produkt presnove (kar se dogaja pri določenih obolenjih, na primer porfirijah). Druga možnost pa je neka tuja snov, ki jo na kožo lahko nanesemo od zunaj, lahko pa pride v kožo po krvnem obtoku, potem ko smo jo zaužili ali vdihali (za primer naj navedem določena zdravila?). Omenjeno skupino obolenj lahko razširimo še na tiste težave, ki so posledica prirojenih encimskih defektov ali izgube naših endogenih zaščitnih sposobnosti (na primer proizvodnje melanina).
Opekline sodijo v skupino primarnih dermatoz.
Do zelo resnih opeklin lahko zaradi intenzivnega sončenj, do tega privede predolgo ležanje na plaži ob vodi, spanje na soncu, smučanje na vodi ali na snegu? Reakcija, do katere privede takšno izpostavljanje, pa je odvisna tudi od tipa kože. Začne se po 2-6 urah, najmočnejša je približno 24 ur po izpostavljanju ultravijoličnim žarkom. Posledice so hujše pri svetlopoltih, ki nimajo zadostne naravne zaščite.
Predeli na koži, ki so prekomerno izpostavljeni predvsem UVB žarkom, po nekaj urah nekoliko otečejo in pordijo. Resne opekline so boleče, nastanejo lahko opeklinski mehurji. Rdečina je največja po enem dnevu in se nato v naslednjih dveh do treh dneh umirja; sledi ji takoimenovano lamelarno luščenje povrhnje prizadete plasti kože in pigmentacija osončenih predelov. Včasih je takšni hujši reakciji lahko zelo podobna fototoksična reakcija, ki je lahko povezana z nekaterimi zaužitimi zdravili.
Zdravljenje opeklin je simptomatsko. To pomeni, da se ravnamo glede na stopnjo prizadetosti kože ali v skrajnem primeru vsega organizma. Pri manjših težavah včasih zadoščajo obkladki za ublažitev znakov vnetja, vlažilne negovalne kreme; kadar pa so težave večjega obsega in jakosti, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Zdravnik se bo glede na stopnjo poškodbe kože odločil za način zdravljenja, najbolj pogosto prihaja v poštev lokalno zdravljenje s kortikosteroidnimi sredstvi, ki v primeru, da so uporabljena dovolj zgodaj in v pravi meri, lahko težave precej omilijo. Nekatera sredstva, ki v obliki tablet zavirajo vnetje, do katerega je prišlo zaradi pretiranega sončenja (npr. Aspirin), zmanjšajo bolečine na prizadetih predelih. Svetujemo tudi počitek v zatemnjenem, mirnem okolju, pitje hladnih nealkoholnih poijač
Fototoksičnost
Razlog nastanka težav tiči v fotokemijskih reakcijah v koži, ki so posledice zaužitih ali lokalno nanešenih kemičnih substanc, na katere delujejo UV žarki. Nekatere rastline, kot so nekatere trave, zelena, peteršilj, fige vsebujejo nizkomolekularne snovi ? furokumarine, psoralene, eterična olja in razne druge fotosenzibilizatorje. Takšne snovi ultravijolični žarki vzburijo ? ekscitirajo, tako da neposredno okvarijo tkivo ali pa povzročijo sproščanje različnih agresivnish spojin, na primer prostih radikalov. Številna zdravila, med njimi kontracepcijska sredstva, phenotiazini, sulfonamidi, tetraciklini, tiazidi (pogosto uporabljena sredstva za odvajanje vode), lahko absorbirajo tako UVA kot UVB žarke. Tovrstne fototoksične reakcije na zdravila ne morejo preprečiti niti okenska stekla niti zaščitna očala. Do podobnih reakcij lahko privede tudi lokalna uporaba raznih kozmetičnih sredstev in dišav ter istočasno sončenje. Koža se lahko vname že ob prvem kontaktu takšne snovi in UV žarkov, če je koncentracija fotosenzibilizatorja dovolj visoka in sevanje UV žarkov dovolj močno. Imunski sistem pri tem ne sodeluje.
Za fototoksičnost je značilno, da nastopi izključno na predelih kože, ki so bili izpostavljeni UV žarkom. Omejitev od ostalih ? neprizadetih predelov ? je dokaj ostra. Na koži so enaki znaki kot pri običajnih sončnih opeklinah: oteklina, rdečina, mehurji. Koža prizadetih predelov je kasneje lahko temneje pigmentirana od ostale (hiperpigmentirana). Izraženo je izrazito srbenje.
Preprečiti je potrebno nadaljni stik s snovjo, ki je povzročila nastanek težav - čimprej prenehati jemati zdravilo, ki je povzročilo kožno reakcijo. Na žarišča polagamo obkladke in jih mažemo s kortikosteroidnimi mazili. Tovrstne reakcije ne sodijo med t.i. imunološka dogajanja. Vsakdo med nami, ki bi imel zadostno količino zdravila v koži in bi bil izpostavljen določeni meri UV žarkov, bi na koži opažal opisana žarišča.
Fotoalergija
Številna zdravila lahko povzročajo fototoksične in fotoalergične reakcije na koži. Fotoalergijske reakcije lahko povzročajo tudi nekateri konzervansi v kozmetičnih sredstvih, dišave, nekateri fotosenzibilizatorji v rastlinah?Bistvo fotoalergiskih dogajanj je, da se ob delovanju UV žarkov sicer imunološko neaktivno zdravilo ali njegov delec spremeni v antigeno molekulo, ki je nadalje izpostavljena vrsti imunoloških dogajanj, ki so praktično enaka onim, ki privedejo do alergijskih kontaktnih (ekcemskih) bolezni kože. Do reakcije običajno ne pride po prvem izpostavljanju sončnim žarkom, pojavi se po drugem ali naslednjih obsevanjih. Potreben je določen čas, celo 1 ali 2 tedna, da se alergijska imunološka dogajanja razvijejo v polni meri.
Na koži se pojavi srbeča rdečina, vezikule (mehurčki), kasneje pa sledi luščenje prizadetih delov. Prizadeta žarišča niso ostro omejena od preostale kože in se lahko širijo tudi na neosončene predele telesa. Po prenehanju sončenja ali jemanja zdravila je včasih potrebnih več tednov, da reakcija na koži izzveni.
Posebne preiskave ponavadi niso potrebne. Vkolikor pa želimo odkriti razlog težav, nam je na voljo epikutani fotoalergijski test, ki ga v Ljubljani izvajajo na Dermatološki kliniki v Ljubljani v Alergološkem laboratoriju. Testiranje pride v poštev v hujših primerih, ko so ljudje vezani na številna zdravila in se nikakor ne morejo izogniti UV žarkom. Zdravljenje je pravzaprav enako kot pri sončnih opeklinah, s to razliko, da je neobhodno potrebno prenehati jemati zdravilo, za katerega menimo da je vzrok težav, vkolikor je nadaljnje izpostavljanje sončnim žarkom neizogibno. Pri hujših primerih je potrebno včasih tudi zdravljenje v bolnišnici.
Polimorfna svetlobna dermatoza
To je najpomembnejša oblika ?alergij na sonce?, za katero se v zadnjem času zdi, da pesti vse več ljudi. Najbolj pogosto zbolijo mlajši odrasli. Običajne kemijske snovi, ki so sestavni del našega organizma, postanejo alergeni. Nanje potem delujejo UV žarki in privedejo do fotoalergije. Alergeni so namreč imunogene snovi, ki v organizmu vzbudijo preobčutljivost.
Na koži opažamo manjše srbeče pordele bunčice (papule), mehurčke ( vezikule), papulovezikule ali ekcematoidne plošče (plake), ki se lahko razvijejo v določenem časovnem intervalu, ki sledi sončenju od dveh ur do petih dni ? najpogosteje 24 ur. Srbeča žarišča so običajno vezana na soncu izpostavljena mesta. Velikokrat je potrebno na tovrstno reakcijo misliti tudi, ko je koža pokrita s tanko tkanino, ki prepušča UV žarke.
Pri nekaterih ljudeh se tovrstna reakcija pojavlja vsako poletje po sončenju. Pri nekaterih se reakcije razvijejo pozneje, ko nekoliko potemnijo in so manj izrazite. Tem običajno svetujemo, naj bodo na začetku sončenja izpostavljeni čim manj časa ali pa, da se tem težavam izognejo s predhodnim nekajkratnim sončenjem v solarijih. Še boljše pa je opraviti približno štiritedensko obsevanje s terapevtsko UV svetlobo (SUP ali PUVA). To je možno le v okviru določenih deramtoloških ustanov in pod kontrolo dermatologa. Pri drugih pa vsakokratno ponovno sončenje povzroča ponavljajoče se težave, ki jim grenijo poletne dni. Zaščitna oblačila, med katerimi so najprimernejša tista z dolgimi rokavi, klobuki s širokimi krajci ter dolge hlačnice, do neke mere lahko preprečijo neprijetne reakcije na koži.
Kronični aktinični dermatitis
Pri nekateri bolnikih s fotoalergijsko reakcijo se sicer redko zgodi, da ne pride do popolne ozdravitve. Po daljšem obdobju se na nekaterih predelih kože razvijejo vneta žarišča kljub temu, da je oseba prenehala jemati zdravilo, ki je privedlo do težav.
Na koži so žarišča enaka kot pri fotoalergiji, na soncu izpostavljenih delih kože pa postajajo kronične narave. Obolenje postane zelo obremenjujoče za bolnike, saj ga spremlja neznosen srbež.
Znanstveniki kljub prizadevanjem še niso uspeli najti odgovora, zakaj in na kakšen način obolenje nastane. Nekateri so mnenja, da neznatne količine zdravila ostanejo v koži in so odgovorne za fotoreakcije. Pri bolniku je izjemnega pomena popolna zaščita pred sončnimi žarki.
Aktinični prurigo
Tako poimenujemo neprijetno reakcijo, ki sledi sončenju iz enakega razloga kot ob predhodno opisanem obolenju, le da so kožna žarišča drugačnega izgleda.
Na koži se pojavljajo pordele bunčice, kraste in praske, vse na tistih delih, ki so bili izpostavljeni soncu, redko pa jih opažamo tudi drugod po koži. Včasih lahko omenjene težave trajajo tudi preko zime.
Največjega pomena je izogibanje pretiranemu izpostavljanju sončnim žarkom in vetru. Zdravljenje pa sodi v domeno specialista dermatologa in je v večini primerov dolgotrajno in trdovratno.
Solarna urtikarija
Je sorazmerno redko obolenje. Znano je, da tovrstne težave povzročajo žarki valovne dolžine 290 do 500 nm in da je en od pomembnih
Sončenje omogoča živalskemu (seveda tudi človeškemu) telesu asimilirati kalcij s pomočjo vitamina D, za tvorbo močnih in zdravih kosti ter zob... - sem že neštetokrat napisala, pa bom spet - za to zadostuje nekaj minut izpostavljenosti blagemu soncu sem ter tja - solarij je povsem odveč.
