Vaše mnenje??

 

Ja, ali pa nevoščljivi, ker morda sami niso imeli takšne sreče . Drugače pa seveda, ne mislim živeti dokonca življenja s starši, ampak s fantom, zato odločitev ni težka.

Pogovor ne bo veliko pomagal, samo skregali se bomo, tako kot vedno...zaradi tega smo se full odtujil, včasih smo se zelo razumeli, sedaj pa niti ne.. Je pa res, da vso podporo glede študija in nasploh dobim pri fantu...včasih imam celo občutek, da sm jim doma odveč... da me težko gledata, ker sem z njim...

Hm, tole, da bi jim bila odveč težko verjamem. Samo skrbi ju zate kot vse starše, pa seveda morata dojeti, da sama sprejemaš odločitve in nosiš posledice le-teh, to pa je za starše zelo težko (še sploh, če si se prej obnašala zelo po njunih predstavah), ne gre čez noč. Bodi potrpežljiva, daj času čas, pa se bo vneslo.  

Zvezdica20 ali je mogoče tvoj fant druge narodnosti ?

Ne. Zakaj?

Ja, jaz mislim, da bova ostala skupaj. Ker mava res nekaj posebnega in bi bilo to škoda izgubit samo zaradi staršev. Slediti moram srcu in sanjam ne??

 

Hmmm...brez zamere,še moja življenjska izkušnja.Tudi moji starši so nasprotovali moji zvezi iz preteklosti.Stara sem bila 18,on 22 in nikakor nista mogla sprejeti najine zveze.Jaz sem bila prepričana,da je on fant mojega življenja in sem šla živet k njemu,ker sta mi starša postavila tak ultimat:družina ali on in sem se pogumno odločila zanj.Potem se je pa izkazalo,da sem fanta premalo poznala (pol leta),začela sva se kregati in kmalu sem spoznala,da to ni to.Skesano sem se vrnila domov.Nič mi niso očitalli,samo vnaprej sem bolj previdna in ne hitim predstavljati fanta doma,preden ga jaz dobro ne spoznam-to pa ponavadi traja precej dlje kot npr 3 mesece ali pol leta...

 

Lep pozdrav.

Tako je.

Midva sva bila par 8 let, nikoli nisva imela  nobenih večjih težav, potem sva se preselila skupaj in se po enem letu razšla.

Oh Mimi pri meni je bilo tudi tako po osmih letih, le da sva vztrajala še 4 leta pa ni šlo, do selitve sva veljala za idealen par in se imela res zelo rada.

 

Drugače pa se nekako strinjam s Cukrčkom. Vse moraš preizkusiti sama, staršev pa v tem primeru ne razumem. Zdaj vidim, da imam srečo, mojedva sta vedno pogledala samo mene, nikoli kaj preveč fanta. Na meni se je namreč videlo, če sem (sva) srečna in kako on dela z mano. Na podlagi tega jim je bil fant OK ali ne. Vedno je odločitev prepuščena meni, saj bom vendar jaz živela s tem človekom, ne onadva. S takimi stvarmi ti res otežujeta življenje, seveda je lažje biti srečen z "blagoslovom" staršev, sploh če ste si bili blizu.

Tudi jaz imam tak problem kot zvezdica20 in že resno razmišljam o selitvi. Pri meni je problem samo mama, prav nesramna je. Naredila bo vse, da se ne bom vidla z lubijem in vedno ima en kup groznih pripomb. Vedno ko grem od doma, bi me rada udarila...to mi je sama povedala...kaj naj?? pogovor z njo je nemogoč, ker misli, da jo moram poslušati, da ona o vsem odloča,čeprav sem že stara skoraj 22. Doma mi je grozno, vedno sem slabe volje, držim se zase in komaj čakam, da vidim lubija, da se vsaj malo razvedrim. Rabim nasvet!!!