Vaše mnenje??

Rabim vaše mnenje glede tega....

Skoraj 2 leti sem bila s fantom, ki sem ga imela full full rada, potem sva se pa po neumnosti razšla. Čez nekaj časa sem padla v objem 18 let starejšemu moškemu, ki me je koval v zvezde..Po enem mesecu sem ga pustila, ker sem spoznala, da to ne bo šlo.Lansko poletje pa sva se z bivšim spet zbližala in junija bo eno leto odkar sva spet skupaj. Najina zveza je veliko lepša kot prej, znava jo "negovat". problem je v tem, da najine zveze moji starši nikakor ne morejo sprejeti... oz. videla sta, da naju ne moreta spavit narazen pa sta odnehala. Me pa boli, ker ga ne poznajo, ker pa nočejo sprejeti - njega in dejstva, da se imava zelo rada.Kaj pa če se odločiva kdaj za poroko,otroke, skupno življenje(to že nekako načrtujeva)??A lahko pričakujem, da starši ne bodo nikoli prišli k nama na obisk, da ju ne bo na poroki?? Pogovor ne bo pomagal, ker se je z njima o tem zelo težko pogovarjati, smao skregamo se. A mislite, da se še tako trmasti starši enkrat omehčajo??

Problem je tudi v tem, da živimo v majnem kraju in tu vsak o vsakem vse ve oz. vsak k vsakem govori marsikaj in zato ljudje še vedno verjamejo samo govoricam. te so predvsem slabe, ker so ljudje dobesedno odvisni eden od drugega in živijo samo, da obrekujejo, potem pa iz vsega pride katastrofa. Mislim,da je to še en razlog zakaj so starši tako proti, ker se pač bojijo zame in mislijo, da je neprimeren za zeta. Ne vem niti kako bi bilo, če bi se vsi 4 srečali...po moje bi ga zmerjala,ipd. Nočeta pa razumet, da sem srečna oz. mi sreče ne privoščita!!

Zakaj pa tvojim staršem ni všeč? Koliko sta pa stara vidva s fantom?

Všeč jima ni, ker naj bi bil slab človek...tako krožijo govorice...čeprav ni res, ampak kaj drugega njiju ne zanima, najbolj je pomembno kaj drugi rečejo. Ni slab človek, vse bi naredil zame, vsem bi pomagal če bi le lahko, full dobro srce ima,ampak nekaj sta si v glavo zapičla in ni variante, da spremenita mnenje. Stara sva pa 21.

Moji so tudi bili proti in so mi govorili vse mogoče. Zdaj sem se navadila, da jih več ne poslušam (se naredim gluho oz. ja, ja, ti kar govori) in so se naveličali.

 

Več druženja skupaj s fantom po mojem ni rešitev (vsaj pri meni ni bila, ker so bili še bolj tečni). Sčasoma se navadijo, kaj bodo pa drugega. Dvomim, da si te kot hčerko ne želijo več videti in pozabiti nate - in če te želijo imeti še naprej za hčerko, bodo sprejeli tudi tvojega fanta.

 

Sploh pa je v večini družin, ki jih jaz poznam tako, da jim bodoči zet/snaha nista všeč.

Tega ne bom nikoli razumela.... res je, da sem oba starša kovala v zvezde in, da sem ju vedno poslušala v vsem, ker se mi je zdelo, da imata vedno prav. Nikoli se nisem upirala, niti kot najstnica ne. Vendar ko sem dopolnila 18 let in začela razmišljati resnično s svojo glavo, se jima je to zdelo...kak naj povem... bila sta užaljena, ker ne moreta več imeti kontrole nad mano in tudi sedaj je tako... poleg tega imam še fanta, ki ga obožujem, onadva pa ne,itd.Upam, da ju bo do poroke srečala pamet in bosta nehala s tem.  

Zvezdica! Kot če bi poslušala samo sebe...točno enako je pri meni. Jaz vem,da jima ni všeč, da sem začela razmišljati po svoje in me več ne moreta nadzorovati.

 

Ampak stvar se počasi normalizira in je bolje - upam vsaj (morda pa blefirata ). Jaz se bom kmalu odselila od doma in vem, da me bodo želeli videvati (pa naj bo to s fantom ali brez) - se bodo morali pač sprijazniti.

Ja Sanda tudi jaz mislim enako...ko se bom odselila, bo čisto drugačna slika in mislim, da če ne prej, se bosta takrat spremenila...saj v bistvu je samo mama problem, oče se pogovarja z njim ko se kje srečata, vendar je še vedno malo zadržan.

Oprosti Zvezdica ampak žal, ti moram povedati, da težko verjamem da se bosta tvoja starša sprijaznila. Sama sem šla čez še hujšo izkušnjo. Pri meni je pa bil problem veroizpoved. NIKOLI v 7,5 letih kolikor sva bila skupaj ga nista sprejela. Tukaj je potem stvar odločitve. Ali boš ubogala sebe ali starše. žal. Vsaj jaz sem imela takšne izkušnje. Ti sama najbolje poznaš svoje starše in najbolj veš kaj lahko od njih pričakuješ in česa ne. Jaz vem, če bi se s tem mojim bivšim poročila da bi minila leta in leta preden bi se starša omehčala. Mama bi se verjetno prej kot oče.

Ja, vem da je tudi to mogoče. Ampak midva se celo pogovarjava o skupni prihodnosti. Logično je, da bom sledila srcu, ne? Ne pa staršem in bom potem celo življenje lahko nesrečna... 

Jaz bi poslušala svoje srce, ker se gre zate in za tvojo osebno in življensko srečo. Sama sem mnenja, da ne smeš pustit staršem, da pri tvojih letih še vedno upravljajo tvoje življenje. Saj je lepo če ti pomagajo, svetujejo..., ampak ne morejo pa pričakovati, da boš pustila ljubljeno osebo, ker njim ni všeč in je niti ne poznajo.

Sama bi raje šla s fantom stran živet, kot da bi ostala sama in doma. Je pa res, da mi nismo neka zbližana familija in jaz tako ali tako komaj čakam, da grem na svoje. Pa že tako dobim več ljubezni, razumevanja in podpore od fanta kot od staršev, tako da zakaj bi potem izbrala starše?

Svetujem ti, da se enkrat pogovoriš s starši in jim poveš, da jih imaš rada in da ti veliko pomeni njuno mnenje in če imata tudi onadva rada tebe, naj sprejmeta tvojega fanta. Če ga ne bosta sprejela in bosta o njem še vedno imela slabo mnenje, pomeni, da te nimata rada in ti želita, da bi bila nesrečna. Mislim, da se od tu naprej nimate več kaj pogovarjati okoli tega.

Sama vem, da če bi se morala odločati med fantom, ki ga imam resnično rada, in starši, ki jih imam tudi zelo rada, bi se odločila za fanta, ker itak ne mislim preživeti preostanka življenja s starši. Starši, ki izbirajo partnerja za svoje otroke, se mi zdijo hudobni.