Varanje

Seveda je varanje nespoštljivo dejanje. Če ti nekdo laže v obraz in ti počenja stvari za hrbtom, je to zame definicija nespoštljivega dejanja. Če ti to veš in te prizadane, partner pa to kljub temu počne, je to ravno tako nespoštljivo. Če pa za dejavnosti z drugimi osebami oba vesta in se strinjata, potem pa to ni varanje, ampak dogovor.

Na brzino sem preletela kaj ste napisala in moram povedati, da tudi sama ne toleriram varanja. Če si nekdo želi "svobodno zvezo" naj to pove partnerju in se naj le-ta sam odloči, če želi biti v tej zvezi ali ne - tu potem ni varanja, ampak svobodna odločitev. Moti pa me, da se nekdo dobiva z drugim za hrbtom svojega partnerja. To je hinavsko, nesramno, nespoštljivo...
Me pa vedno znova preseneti razmišljanje mlajše generacije. Sama nisem ravno stara (26). Za nekatere (in zdi se mi, da je tega vedno več) je varanje čisto sprejemljivo, ko grem ven, v kakšen lokal, kjer so mlajši od 20 let, se kar zgrozim kaj vse se dogaja. Od poljubljanja vse vpreko, do slačenja, otipavanja (pa ne pari, ampak vsi vpreko)... Njim je to vse sprejemljivo in normalno. Zakaj? Zato, ker se to dogaja vedno pogosteje, zato ker se to kaže po TV in je in?! Ne vem, ampak bojim se, da počasi družina ne bo več nobena vrednota, zvestoba  očitno ni vrednota pri mladini...kam to vodi?
No, morda sem malo zašla s teme. V glavnem, sama ne obsojam ljudi, ki se sami odločijo biti v taki zvezi (čeprav se mi zdi, glede na razmišljanje današnje mladine, da bo teh "svobodnih zvez" vedno več in s tem tudi več bolezni, manj družin, otrok...), obsojam pa tiste, ki nimajo jajc narediti konca zvezi oz. partnerju povedati, da imajo nekoga drugega.

Mogoče se nisem dovolj jasno izrazila. Ne obsojam parov, ki se odločijo
za tako zvezo, mislim pa, da je takih, ki bi se brez težav strinjali,
ko bi jim partner to predlagal, zelo malo, mogoče se je ustvaril
napačen vtis zato, ker je vedno več takih, ki so to pripravljene(i)
potrpeti, ker imajo to osebo preveč radi, da bi se mu lahko kar tako
odpovedali. Problem je v tem, da verjetno te osebe zapadejo v tak odnos
nevede, se preveč navežejo in se potem niso sposobne ali pripravljene
tej osebi kar tako odpovedati in se verjetno še bolj, kot kdorkoli
trudijo, partnerju ustrezati, ker so prepričani, da če se bodo dovolj
potrudili, bo pa partner enkrat le spoznal, da je pravzaprav on vse,
kar potrebuje.

Kar se tiče nestrinjanja s Talito, pa se meni iz njene strani zdi
najbolj nepošteno to, da v isti sapi govori, da še ni bila prevarana,
da tega ne bi tolerirala, da pa to ni taka tragedija in da je to že
toliko razširjeno, da naj se počasi sprijaznimo s tem.

Tejama, tudi sama sem ravno toliko nemlada kot ti in me tak odnos do
partnerstva, ki ga opisuješ ravno tako skrbi. Saj je res, da mora vsak
skozi puberteto, se česa naučiti, zaužiti čim več življenja, vendar, če
imaš v podzavesti, da normalen, zrel odnos ni odnos, v katerem imata
oba partnerja, še neke druge partnerje, imaš več možnosti, da si boš
ustvaril funkcionalno družino in jo boš kot tako tudi uspel obdržati.
Preveč parov se loči, pa ne preprosto zato, ker se varajo, ampak zato,
ker varanje dejansko postaja, kot si očitno nekateri tudi želijo, ne le
vse bolj pogosto ampak tudi vse bolj sprejemljivo, nimamo več pravih
vrednot, ki bi nam narekovale, da moramo poskrbeti za svojo dobrobit in
dobrobit svojih otrok. Vse preveč smo prepričani, da bomo, če bomo
otroku kupili vse tisto, kar ima sošolec in ga peljali povsod, kjer so
bili njegovi vrstniki, storili dovolj. Najbolj pomembno pa je še vedno,
da poskrbimo za "zdravo" okolje v katerem se bo lahko razvijal.

Predvsem se strinjam s teboj Miškolina, da varanje nikakor ne spada v ljubeč odnos.

Moram pa za konec še povedati, da sem vesela, da sem doživela hudo
prevaro, saj se se očitno šele takrat zares zavedla, kaj zvestoba res
pomeni. Pravijo, in jaz se tega načela držim, kolikor se le da, nikoli ne stori drugemu ničesar, česar sam ne bi želel, da nekdo stori tebi.

Moj post je čisto nasplošno povedan,ne govori o tebi,ampak nasplošno. Če pa si se ti prepoznala,pa ni moj problem. Drugič pa s citiranjem poudari,kje se gre točno zate oziroma,če misliš,da gre zate in se bo potem razčistilo.
In nikogar ne obsojam,ljudje vse prevečkrat zamenjujejo lastno mnenje od sodbe. Če nekdo noče slišat mnenja,naj ne sprašuje.

Se popolnoma strinjam z Glory. Napisala si točno to, kar sem jaz želela povedati, pa sem verjetno zašla predaleč.

Miškolina, prejšnji četrtek sem gledala malo Trenj, ko so govorili o varanju in sem še malo razmišljala o svojem pogledu na to temo. In zdaj se lahko do neke mere opravičim puncam, ki so bile prevarane, jaz pa to jemljem na tak lahek način. Seveda je samo moje mnenje in s tem nima neke velike veljave, pa vendar. Resnično ne morem trditi, kako bi bilo meni v taki situaciji, ker je še nisem (na srečo) dala skozi. In zato dopuščam možnost, da sem v veliki zmoti. Kljub vsemu se bom trudila, da bom, če kdaj pridem v tako situacijo, še vedno razmišljala tako, kot sem pisala v svojih prejšnjih postih. Zaradi same sebe. Ne želim trpeti in bom naredila vse, da se tega ubranim. Pesek v oči, boste rekle, ja verjetno res, ampak tako je. Mogoče res nisem 100% predana fantu, čeprav sedaj mislim, da bolj ne bi mogla biti, mogoče 100% niti nočem biti. Vsekakor sem s svojim razmišljanjem hotela pomagati sebi, pa mogoče kakšni punci tu gor, ki bi se znašla v taki situaciji, da ne bi preveč trpela. Ker še vedno mislim, da ni vredno. Ne v vseh primerih.

Šema, glede moje nepoštenosti oziroma dvoličnosti pa sem mislim da že zgoraj povedala. To je moje razmišljanje iz mojega trenutnega zornega kota in prav imaš, ne bi se smela držati tako, kot da sem dala že vse skozi in vse vem. Ker ne. Upam, da ne bom jaz naslednja in vam bom jokala, kaj vse mi je naredil. Si ne privoščim tega kljub temu, da si morda katera zdaj misli: "Kar naj vidi, kako je to". Sem pa vse to napisala z dobrim namenom, ker sem videla preveč punc prejokati mesece zaradi ene take izkušnje, in ne iz kakšne hudobije, privoščljivosti...

Talita me veseli, da si se malo omehčala. Sama nisem hotela biti
nesramna ali žaljiva. Po eni strani tudi spoštujem tvojo pozitivnost,
je pa v življenju žal tako, da ne moremo vedno narediti tistega kar si
želimo. Lahko se ti potrudiš sprejeti to, da te je partner prevaral,
vendar sem še vedno prepričana, da če ga boš z vsem srcem ljubila,
prevare ne boš mogla kar tako požreti. Lepo bi bilo, če bi lahko srcu
narekovali kako naj čuti in bi lahko vse delali razumsko, a to žal ne
gre. Tu ne gre za to, koliko si odprt in svobodomiselen. Ob prevari
trpimo, pa naj bo to prevara prijatelja ali partnerja. Resnično pa
upam, da si ti ena tistih srečnic, ki ji tega ne bo treba dati skozi,
ali pa vsaj za to ne boš vedela.

Mislim, da nas je večina takih, ki smo prepričane, da če bi bile prevarane, da bi končale vezo, ampak vprašanje kaj bi v tisti situaciji res naredile.
Sama se bojim, da če bi bila prevarana, da obstaja možnost, da bi celo oprostila prvič, če bi videla, da je fantu resnično žal in da se kesa ter trudi napako popraviti, ampak drugič, pa zagotovo ne več. Vprašanje pa, če bi mu zopet kdaj popolnoma zaupala. Ne vem, težko je o tem govoriti, če še nisi bil v takšni situaciji. Upam pa, da nikoli ne bom, ker mislim, da je to zelo boleče, če te nekdo prevara in takšnih ljudi ne maram, ker se mi zdi to hinavsko, zahrbtno....

Pri tem, če bi skušala iti naprej in nekako to oprostiti, bi pa imelo ključno vlogo predvsem to, kako bi izvedela. Če bi izvedela od nekoga drugega, bi bilo težje kot če bi mi fant povedal sam.