Imam zelo velike probleme, ko sem dopolnila 21 let sem se morala preseliti, na srečo sem našla fanta, zdaj živim z njim. Okoli sebe sem imela doma veliko sorodnikov govorim približno 20 ljudi, glede na to, da nismo bili nikoli blizu, so se sorodniki med seboj pomagali zaradi sorodstvenih vezi nič drugega, stikov nimam več z ljudmi. Imela sem zelo velike probleme doma. Po nekaj mesecev je prišlo za mano izbruhnila je depresija, ki je bila zelo močna, zelo težko sem opravljala delovna opravila že doma, ker sem imela ves čas pred seboj nekoga k mi je gledal pod prste, izbrala sem pogum in odšla od doma ne glede na vse kar me čaka.
Pišem ob 2 ponoči, ker me je začelo res težiti in mogoče mi bo kdo znal kaj svetovati. Odločila sem se , da kar nekaj stvari napišem, da boste razumeli. jemljem antidepresive in sem se zelo veliko naučila od depresije, od same bolezni to pa ni še vse po jemanju 8 mesecih sem se naučila napisati naslednje, imam fanta k me ima resnično rad, velikokrat ga vprašam oziroma ga rabim, njegove objeme, toplino in bližino. Pomirja me njegova bližina, ker se počutim varno in imam končno nekoga k sva si blizu. Zelo dolgo sem iskala osebo k si bila res blizu. Zdaj jo imam. Čeprav imam njega imam zelo veliko ne sigurnost v sebe. Veliko ljudi me je zapustilo in prav nihče mi ni stal ob strani in mi bil tako blizu kot on. Spoznala sem razne fante k so želeli biti z menoj ampak jaz nisem želela ali pa se tako branila, da sem se vedno na koncu skregala, da me ni več maral ali obupal. Ta fant ni obupal z mano in je edini , ki sem ga resnično spustila do sebe. Imela sem prijateljice vendar so me vsi ljudje zapustili.
Priznam pa tudi, da sem včasih jaz želela , da grejo ampak kar se tiče prijateljic , sem vztrajala do konca in nenehno jih vabila in želela ohranjati stike vendar one niso bile nikoli zainterisirane, vse ljudi k so prihajali do mene niso bili pravi zame, sem se pa vedno zavedala, da sem malo drugačna od drugih, ljudje in svet mi je jemal ljubezen, jaz sem pa ljubezen zelo rabila, namesto, da bi mi svet dal ljubezen, so mi ga drugi vedno jemali in me lomili na polovico, zato sem bila ves čas zlomljena. Tako hudo sem rabila ljubezen, da sem se domačim prilagala , želela sem narediti vse zanje, samo, da bodo zadovolnji, vendar nikoli ni bilo dovolj. Vse kar sem naredila je bil premalo oziroma je bilo nič , nič ni pomenilo zanje.
Rabila sem le ljubezen, da me kdo sprejme , da me ne zlomi na 100 koščkov in odvrže tam. Ko sem se preselila sem dobila novo življenje polno upanja in ljubezni, da včasih sploh nisem mogla verjeti kaj sem dobila, ker prej to nisem nič imela. Pozdravila pa sem se ob objemih mojega fanta, ko sem bila včasih jezna nanj me je privil k sebi in objel, minila mi je jeza in sem občutila toploto in vedno, ko je poleg mene, ko ga lahko stisnem kot medvedka počutim se varno. Nihče mi nič ne more, me ne doseže. Zdaj, ko sem tukaj so me začele motiti motje k sem jih dobila od vseh problemov, travm, prejokanih noči, ko sem se razvijala, odraščala me nihče ni naučil kako sam živet.
Imam ogromna bremena k me motijo, imam srednjo šolo, živim sama, kako sem živela prej ni važno, ljudje moramo nekje začeti v mladih letih. Nimam službe, sem čisto v tujem kraju, nisem ga šla še pogledati, ker se ves čas nahajam notri, na srečo imam fanta z dobro službo, ki ima punco, ki ne ve kako se preživi. Rada bi bila bolj samostojna, ker sem se preveč zanašala na druge. predvidevam, da sem imela že prej depresijo, tiste stvari k rada počnem brez problema naredim, veliko stvari k jih ne maram, jih ne morem, če se prisilim in nekaj na silo naredim, ne morem , počutim se zelo slabo in me grabi depresija. Jasno mi je, da bo še malo dalj trajala, da moram biti strpna. Da moram potrpeti. Na srečo mi ni potrebno nič nujnega naredit in se lahko v teh trenutkih tudi to privoščim, kako naj rečem , da pustim času čas , da se pozdravim. Imam hobije k se ne bi moglo z njimi zaslužiti mesečno. rada bi si pa življenje uredila, ko vidim polno ljudi doživim stres, paniko, ne maram polno ljudi v gneči. Se mi pa zdi, da bo sčasoma minilo.
Rada bi pa nasvet od vas, ko bom veliko bolje, ko bom mislila, da se lahko vzpnem v svet, da bi našla službo, nakaj kar bi me veselilo, nekaj s čemer bi prišla lahko sama skozi čez mesec, da bi imela pretok, zavedam pa se, da bo zame lahko zelo mučno če bom izbrala nekaj, kar mi ni všeč, ker se mi zdi, da ne bom dolgo zdržala na tem mestu, kako naj bom psihično umirjena, da lahko zdržim vse strese na delovnem mestu, da ne vržem takoj puško v koruzo in ne obupam. Zanima me način kako bi prišla v neko normalno življenje, ki deluje brez napornosti, prehudih stresov. da bi bila bolj umirjena, srečna, kako naj začnem, prosim za pomoč vse.
Hvala
.
;
