Mah, če ne drugega, se ti vleče v nedogled. Meni se je. Bila sem sama, čisto mrtvilo. Občasno me je med.sestra/babica prišla pogledat (še nič kaj prijetna se mi ni zdela), drugače je pa nekje v ozadju igral radio. Kar naprej sem gledala na uro, ki se ni premikala nikamor, v bolečinah, zadnjo uro tudi vedela nisem kdaj je popadek in kdaj ne, le stalna bolečina. Tamauček kakor da bi se nakam zataknil in rinil, so rekli, zato se mi je zdravnica na koncu parkrat vrgla na trebuh, in nato je prišlo, dobesedno do "izstrelka in olajšanja". Prisebna sem bila še približno 10min, pol pa je bilo konec z mano. Spomnim se še luči na stropu hodnika, nato pa prebujanja v sobi brez tamauga. Panika, pritisk na gumb, se pojavi sestra, vprašam za tamauga, pravi "v redu, pri nas je"..."takoj mi ga pripeljite, tukaj ga želim imeti" - sem zahtevala. Me je prepričevala, da naj se rajši še malo odpočijem, pa se nisem pustila. In so ga pripeljali. O, veselja! Kako spanje neki, oči nisem mogla umakniti z njega, je tako lepo spančkal. Kot je slišati v neki reklami: "Neprecenljivo! Zares!"
Tokrat, upam, bo z mano moj dragi. Je rekel, da bi rad bil.
m
