Če bo kdo kompliciral, je vedno odvisno od človeka samega. Na razgovoru bi, sploh če ravnatelja ne poznaš, da bi bolj vedel, pri čem si (koliko je napreden, odprt ali zadrt), zadevo čim manj izpostavljala, ker smo konec koncev ljudje in ja, mislim, da se žal lahko odloči, da te za to ne zaposli - če je to edini razlog, zakaj te ne vzame, si lahko srečna, ker če ga to tako zelo moti, najbrž komplicira pri vsem. Zagotovo se najde kakšen tak, povsod se, pa se v šolstvu tudi.
Drugače pa to na naši šoli večini ni sporno - tudi ne piercingi (jih sicer nihče nima kaj dosti, ampak vseeno).
Starši znajo biti prav tako zgodba zase, se znajo vtakniti v učiteljevo težo, frizuro in drugo, saj vemo... Otrokom bo pa zanimivo, dokler se ne bodo navadili, če ne bodo znali prebrati ali si razložiti slike, te bodo pač vprašali, potem bo pa mir. Take so vsaj moje izkušnje z novimi rečmi v razredu. So pa prav hecni, ko bi radi vprašali, pa ne znajo začet in potem motovilijo, dokler se ne najde kdo, ki si mu nekako blizu, pa dvigne roko in pač bolj ali manj previdno vpraša, ko se naveliča drugih "mečkačev" To sem doživela pri drugi nosečnosti, ko so začeli ugibati, kaj in kako je z mano - "Učiteljica, imate radi sladkarije?" - "Ja, seveda."
"Aha." (malo je pomislil, potem pa dalje) "Pa Vam zadnje čase bolj pašejo?"
"Ja, res mi, ja." (Nisem hotela takoj povedat, da vem, na kaj cilja, sem pa komaj zadržala smeh.)
"Imajo dojenčki radi sladko?" (Tukaj nisem več zdržala.)
"Ja, če ni zadeve preveč, preveč sladkorja ne marajo, ker potem prehitro rastejo in imajo lahko težave, še preden se rodijo."
"Kdaj pa pride Vaš?"
Pa smo imeli zabavnih 5 ali 10 minut, vsi so postali čisto sproščeni in bi se o dojenčki menda menili še celo uro, samo ker v tujem jeziku niso še znali toliko, smo nehali So pa potem starejši znali kaj vprašat tudi v angleščini, pa je bilo spet hecno.
No, tole je bil manjši OT izlet, oprostite, samo sem se spomnila, kako so res posrečeni, kadar jih kaj bolj osebnega zanima.