avril je napisal/a
No naj povem še to, da nimam v življenju skoraj nobene želje. Ne vem kaj bi si želela biti po poklicu (zato končujem faks, ki se mi zdi naravnost bz), ne vem kje bi rada živela, ne vem ali bi imela otroke ali ne, ne vem a bi zjutraj spala ali ne, ne vem ali bi raje kolesarila ali se rolala.... Vsako stvar skriziram (to sem že prebrala, da je to zato, ker sem ljubosumna, ker nekaterim uspe). No in čeprav vem zakaj kritiziram, to še vedno počnem.
To je tvoj
edini problem, sama sem bila v enaki situaciji in se skoraj soočila z "depresivno motnjo".
MORAŠ najti nekaj kar te veseli, nekaj za kar živiš, nekaj okoli česa boš splanirala svoje življenje. Kaj je to...je zelo težko reči, a če imaš želje, cilje in načrte in nobenih hujših težav, bo tudi te vrste stres izginil kot bi mignil. Povzeto povedano nujno potrebuješ "
občutek koristnosti" - da počneš nekaj koristnega zase in za ljudi okoli tebe, saj to potrebuje vsak človek, če ne je na dobri poti do kake psihološke motnje (ne nujno bolezni, a to je tudi možno). Boš morala malo eksperimentirati dokler ne najdeš nečesa kar te bo resnično osrečevalo in dopolnjevalo ter ti dajalo občutek koristnosti v vseh smislih, posebno pa v tem, da ima tvoj obstoj nek namen.
Mini in grob nasvet: napiši diplomo in najdi službo ki ti bo res všeč, zaljubi se in pojdi švicat na fitness dokler ne boš taka kot si želiš. Sliši se hudo težko, a lahko se prisiliš dokler ne začneš videvati nekega namena v vsem skupaj, potem bo zalaufalo in bo tole kar opisuješ preteklost.
Vem..., misliš OK bom napisala diplomo in pol kaj? OK bom shujšala in pol kaj bo? Vse bo isto, še vedno ne bom vedela kaj bi sama s seboj. Vse to je res, a več takih ciljev boš dosegla, bolje se boš počutila, kamen na kamen, remember?
Bistvo je v kratkoročnih ciljih, vse ostalo pride samo od sebe, se zgradi kot bajta. Počasi in vztrajno, nikar se ne prepusti malodušju, le trmasto naprej, kamen na kamen.