Ker ste mi s svojimi nasveti še vedno pomagale, se zdaj spet obračam na vas. Zadnje dni imam zapolnjene z razmišljanjem o tem, zakaj se tako zelo bojim imeti fanta..
O sebi nimam slabega mnenja, mislim da sem za svoja leta dovolj zrela in sposobna odlocanja. Kljub vsemu pa je stvar taka, da si nikoli nisem pretirano želela zveze in nisem čakala, predvsem pa nisem želela biti z nekom samo zato ker sem mu všeč in da bi lahko rekla da imam fanta.
Z nekim fantom sva prijatelja že 3 leta in sva se vedno dobro razumela. V zadnjem mesecu pa sva se še toliko bolj zbližala in uživala. Ko pa je pogovor zašel v temo kako naprej, sem mu povedala da mu zaenkrat lahko nudim le prijateljstvo (čeprav sploh ne vem zakaj?) in ničesar več. Ne bi rekla, če bi pravkar končala z bolečo zvezo ali bi bila na kakšen drug način razočarana, tedaj morda res ne bi bila pripravljena spet ljubiti. Ne vem, zakaj me je te zveze tako strah... Z njim bi lahko imela dobro zvezo, veliko bi se pogovarjala in skupaj počela, vendar se vseeno bojim, da bo pa prišel kdo drug, ki mi bo takoj všeč in bi rad bil z mano.
Problem je samo v tem, da pri tem fantu veliko razmisljam (kako je bilo, kako je in kako bo) medtem ko je pa mozno da pri kom drugem ne bo tako in bo samo odločen JA.
Naj omenim, da bi bila to moja prva resna zveza in da mogoče zato toliko razmišljam o tem.
Punce, kaj ve mislite? Me je res samo strah ali pa to mogoče ni tisto "ta pravo"?
Hvala vsem, ki ste vedno pripravljene dati dober nasvet, želim vam vse najlepše :)