Strah

Upam, da mi bo znala katera dati kakšen pameten nasvet, kako se znebiti teh 'navad'.

Sicer je vse skupaj malo 'čudno', ampak mi je počasi že res dovolj tega.

Kot prvo, imam strah pred dolgimi vožnjami. Vredu mi je izlet z avtom, pri avtobusu se pa to konča. Včasih s tem nisem imela problemov, celo rada sem hodila na izlete z avtobusom, potem pa sem bila na eni mučni vožnji in me je grabila panika, da ne morem več zdržati. Od takrat se na avtobusu vedno počutim nervozno, že za eno uro vožnje se kar nekaj časa prej izogibam tekočinam, da me ja ne bi bilo na wc(pa me še vseeno nekaj črviči). Rada imam potovanja in mi je res nadležno, da se zaradi takšne blokade ne sprostim in uživam popolnoma. Prav tako sem imela zelo rada kampiranje pa sem se enkrat tako nelagodno počutila, da sem morala s spalko spat ven (k sreči je bilo vroče poletje na morju). 

Druga taka trenutno aktualna stvar je, da me je strah neudobja. Ker sem se selila iz enega študenta v drugega in ker ni ravno tako, kot sem si zamislila se počutim neudobno. Je bilo pa tudi v začetku študija se malo problem navadit na prejšno sobo. Kar sicer verjamem, da marsikomu predstavlja težavo in si bom vzela čas, da se navadim. 

Kako se spopasti s temi navadami? Zdej, da ne bi razmišljala o tem, je težko, ko se enkrat zarije strah glede določene stvari. 

http://www.nebojse.si/portal/index.php 

(ampak tale reč na za vstavljanje URL spet nekaj po svoje heca!  )

S strahovi, sploh močnimi ni tako enostavno delat. In je najboljša opcija, da najdeš dobrega strokovnjaka, terapevta, ki te bo znal usmirit, brez da doživiš živčni zlom.

monny310, če želiš delat prav tarčno na teh strahovih, bi ti lahko bil v pomoč kakšen vedenjsko-kognitivni terapevt.  Vedenjsko kognitivna terapija dela prav na bazi spreminjanja miselnih vzorcev in vedenj, obravnava je v primerjavi z drugimi terapijami razmeroma kratka (npr. po cca. 6 obravnav za določeno težavo, ki jo želi klient odpraviti). Srečno!

Hvala vama punce.

Mogoče sem od pisanju zvečer pisala, kot da je to res brezizhodno, nevzdržno itd. (stres, sploh ker je izpitno obdobje in še toliko bolj razmišljam o stvareh ki me motijo)

Ni ravno tako hudo, da bi že bila za 'strokovnjaka' sama sem za začetek v mislih imela ukvarjanje z jogo, knjige, ki ti dajo drugačen pogled itd. 
Kadar ne pomislim na takšne stvari (se včasih zgodi da pozabim)mi sploh ni problem tudi na dolgih vožnjah ne. Res, odvisno kako razmišljam. 

Glede študentskega doma mi je pa danes boljše  včeraj sem cel dan letala iz enega konca na drug, papirji, uprava, itd. Sem bila že res pod stresom in že sredi popolneva popolnoma konec. Danes mi je čisto drugače, bolj v smislu 'v pričakovanju na nekaj novega'. 

Če je strah tak, da te hromi, zajame panika, razbija srce, se potiš-pol je terapevt najboljša možna izbira.

Če je pa to bolj nelagodje, se pa brcneš v rit in stvar narediš. Je pa stvar tvojega karakterja. Ali premoreš samodisciplino in zavedanje, da je treba nekaj nardit (se peljat z busom in ne travmirat).

Sicer ne vem, kaj natanko naj bi to pomenilo, ampak 'strokovnjaki' - predvidevam, da imaš v mislih terapevta - še zdaleč niso (le) za ekstremno hude zadeve (torej psihopate). So za vse naše tegobe in težave, ki nam ovirajo mirno vsakdanje življenje. Včasih tudi zgolj za vprašanja, razmišljanja, na katera si sami ne znamo odgovoriti, ker preprosto nimamo ustreznega znanja.

Binas, ni kakšnega potenja ali grozne panike. Kot si rekla, je bolj nelagodje in nekako v 'tišini' prebolim in potrpim. Gre pa sicer na boljše. Nekaj časa sem se bolj izogibala tem vožnjam, sedaj mi je pa prvo nelagodno, ko se pa enkrat peljem je pa v večini vse vredu.

Tanja, saj vem. Verjetno še pri svojih letih gledam na terapevte bolj kot 'za tiste hude primere'. Verjamem, da so dobra rešitev tudi za takšne in drugačne probleme, ki jih imamo vsak dan 

Monny310, te kar razumem v tej zadevi z vožnjo ... Mene velikokrat pred vsakim potovanjem (ali je to uporaba prevoznega sredstva ali samo bivanje na nekem kraju - dopust, počitnice) preganja (ne vem, strah?) da me bo ravno v najbolj neprimernem trenutku zgrabila slabost, ali da bom nujno morala na WC in tega ne bo v bližni ipd.

Res nadležno. Ker nato samo razmišljam kako naj izpeljem pot, da bo rešitev - se pravi straniščna školjka - v bližini in bom pomirjena. Včasih je stvar hujša, včasih pa v celoti pozabim na to in uživam na poti.

Problem je v tem, da zelo veliko potujem in to dejansko izrdeno rada počnem, zadnjih nekaj let pa opisane težave vedno pogosteje prihajajo na dan.

Čez krizo se ravno tako prebijam z avtosugestijo, razmišljanjem o pozitivnih stvareh, prepričevanjem, da smo ja vsi ljudje in če te tu pa tam stisne, pač preživiš.

Neprijetno, res.

Tudi jaz sem imela ta strah glede wc-ja in vozenj...potem pa me je enkrat tako lulat tiscalo med eno voznjo in nisem mogla nikamor, da sem zdrzala...sicer komaj, vendar sem potem spoznala, da lahko zdrzim ce le hocem. Od takrat tega strahu ni vec... Samo um mora biti mocnejsi...verjemi, da se clovek ne polula kar tako 

Sobo si uredi tako , da bo cimbolj tebi ustrezala...pomagajo okraski, posteljnina, ki ti je  najbolj vsec, slike itd.

Jorge Bucay ima super knjige. Preberi kaksno, verjemi, da se bos malo bolje spoznala in ugotovila, kaj v zivljenju te najbolj hromi in kako iti cez te ovire. 

Hja, takole bom rekla; dlje kot se čaka oz. odlaša, več se nabere, bolj se utrdi (nevronske povezave), težje in dolgotrajnejše je reševanje oz. odpravljanje. Samo v razmislek.