Siti besed

Podpis!

Eden izmed predlogov bi lahko bil, da bi tisti, ki na mesec zasluzijo vec kot 1500eur, avtomatsko mogli dati recimo 20€ v take namene...ce se dajejo taki veliki procenti od place za pokojnino itd., bi se lahko tudi za to. Ker takim se 20 eur po moje ne pozna, sploh tisim ko majo cez 2000eur. 

Pa tudi to ko slisis koliko stanejo volitve je absurdno glede na to da je na nek nacin metanje denarja stran (sploh za promocijski material itd.).

Namen mojega sporočila ni bil, da bi kogar koli odvrnila od pomoči in doniranja.  

Hotela sem izpostaviti to, da je treba problem revščine in lakote reševati širše in da samo nakazovanje denarja in nošenja hrane ne bo odpravilo problema - sem pa pričakovala, da se bo debata razvila v drugo smer in da bodo druge članice podale svoje mnenje o tem, kako (poleg financiranja) pomagati staršem, ki so se znašli v težki situaciji in ja, kako pomagati tistim, ki bi si lahko sami pomagali pa tega iz kakršnega koli razloga ne storijo.

In res ne vem zakaj ta tema ne bi bila primerna za debato o tem, zakaj smo sploh prišli do tega, da v Sloveniji potrebujemo akcijo za plačevanje hrane otrokom (ljudje, ki izigravajo socialo, slaba urejenost in kontrola državnih institucij, neodgovornost) - prvi korak k ozdravitvi je pač to, da priznaš, da imaš problem in da ugotoviš katere napake lahko odpraviš.

Pa še ta OT: 

Res bi bilo lepo, če bi lahko tukaj na forumu vsi skupaj bili nekoliko manj žolčni in nehali iskati slabe namene in osebne napade v vsakem k*rčevem sporočilu. Neumno se mi zdi, da bi morala pod vsakim postom napisati še povzetek svojega mnenja z disclaimerjem, da ne želim nikogar prizadeti ali napasti.

Kot prvo je treba ločiti med razlogi in posledicami za revščino. In pri prvih gledat makro in ne mikro. Revščina je bila in bo, to mi je popolnoma jasno. In že več kot 10 let nazaj so nas učili, da bodo razlike revni bogati čedalje večje.In,kot vidim,so res.Srednji sloj je praktično izumrl,vsaj men se tko zdi.Kakorkoli,razlogi,se strinjam s tabo,so pomembnejši.In najt rešitev vprašanje "zakaj je revščina" je cilj, bi moral bit cilj vsake skupnosti.Ko veš zakaj je nekaj narobe in kje,lahko najdeš zdravilo. V nasprotnem primeru lahk najdeš le obliž in tableto, ki manjša bolečine. Saj se zavedam tega. A po mojem mnenju so razlogi revščine preveč kompleksni (če sem konkretnejša - slaba zakonodajna in sodna oblast), da bi jih lahko rešila iniciativa posameznika oz. neke manjše skupnosti in to, da bi se jih lahko obravnavalo  v makro sferi. Jaz pravim, da vsakega omejuje le dvoje - zakon in morala. Včasih se pojma pokrivata, včasih, čedalje pogosteje, pa ne. Ne glede na tolk, kolk bi sama rada zmanjšala število revnih in lopovov (in med bogatimi in med revnimi..Saj nisem neumna in vem, da zakone izigravajo oboji), tega ŽAL ne morem storiti, ker ni v moji moči. Kar lahko naredim je le to, da dobro premislim, pretehtam in ko grem na volitve volim tistega, ki bo varoval interese, ki so mi skupni - socialna in pravna država je zame višji cilj. A meni to še vedno pomeni pasivnost. Drugo kar lahko je, da poskrbim, da so posledice za nekatere manj hude. Da nekateri dobijo vsaj obliž in protibolečinsko tableto, če že ne drugega. To pa ne pomeni, da bi obliž&protibol.tableto delila z prevezo čez očmi.In niti ne to,da mislim,da je to celostna rešitev Tolk predrzna tud nisem.

Dvomit je dobro, ne zaupat tudi. A vse do neke meje, se mi zdi. Ko je preveč, se običajno ne konča najboljše. Ko pridem v temo brat kako naj se pomaga in dobim na pladnju bolj al manj servirano le dvome, si mislim, ojoj. Dvomi, upravičeni ali ne, vedno posežejo v zavest ljudi. In ko bo nekdo, namesto o možnostih, bral o dvomih, ga bo vse minilo. To sem hotela prej rečt. In nobenega nisem obtožila ničesar. To, da meni nekaj tako zgleda niti ne pomeni, da imam prav. Pomeni le, da je moje mnenje tako. Jaz pri vseh, z zaupanjem, začnem na nuli. In pričakujem isto nazaj. Ne zdi se mi prav, da veljam za slabo, dokler ni dokaza, da sem slaba.

In to je to.Moje mnenje, tvoje mnenje. Ni se nama treba strinjat. Men je všeč debata. Včasih me spomne, da tudi moje mnenje ni najboljše in dobim še en pogled na tematiko, ki mi razširi obzorje. Mogoče komu tudi jaz malce oči odprem. Učimo se itak celo življenje- A ker govorim (in pišem),  rada to uporabim zato, da izrazim moj pogled in kake se mi zdijo rešitve, pa čeprav predlagam le obliž. Ne rabim nobenega, ki se strinja z mano, jaz rada sam ponujam opcije Ko pišem ostro, pričakujem ostrost nazaj. "Politična korektnost" in "diplomacija" mi res nista najbolj zanimivi, ne glede na to, kolk sem bla že opomnjena, da sta boljša opcija kot surova iskrenost.  Ampak vseeno, kljub temu, se počutim malo "čudno", ko berem tvoj OT. Jaz se nisem počutila ne napadena, ne ogrožena. Upam,da zate velja isto

Sicer pa je bila rdeča nit mojega prejšnjega posta zadnji stavek

Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, se to ni dogajalo, da kak otrok v šoli ne bi imel malice. Če niso imeli starši denarja, se je očitno nekako že poskrbelo za to, da smo vsi v šoli imeli malico. Kosilo so imeli le redki, ker nas je večina imela babice ipd., ki so kaj skuhale. Pa kosilo v šoli je bilo tudi obupno neokusno.

Kasneje, ko sem bila v gimnaziji, so tisti, ki so bili bolj na socialnem dnu, dobili bone za malico v šoli. Takrat so jih pri nas dobili res tisti, ki so jih tudi potrebovali. 

Kako je danes, nimam vpogleda. Se pa strinjam, da bi država morala poskrbeti, da bi vsi otroci v šoli imeli vsaj malico, četudi starši tega ne morejo plačati.

Kako je urejeno na Finskem, je super. Skandinavske države so glede tega tako na višku.

V Nemčiji si malice v šolo otroci nosijo od doma. Tako ni treba tega plačevati, ampak si vsak prinese od doma (tako kot je bilo pri nas v času naših staršev). Tisti otroci, ki so po pouku v organiziranem varstvu, imajo kosilo tam (to se seveda plača), je pa hrana tam obupna. Je pa v Nemčiji veliko mater, ki delajo le polovični čas ali ki so gosdpodinje.

Kako je s socialnimi primeri glede malic ne vem, je pa v Nemčiji sociala veliko bolj urejena in starši za vsakega otroka dobijo tako imenovani otroški denar (180 € na otroka ne glede na prihodek) in iz tega denarja se definitivno najdedovolj, da se priskrbi malica.

O neodgovornosti staršev je nesmiselno razpravljati, je pa katastrofa, da moraj biti otroci lačni.

Na spletni strani projekta piše, da je bilo doslej nakazanih že 30.000 eur.

Zbranih je že skoraj 40.000 eur!

Na spletni strani projekta je pripravljena elektronska voščilnica, ki jo lahko pošljemo namesto papirnate: klik.

Predstavlja smrečico, sestavljeno iz podob otrok, kakršne vidimo tudi tu desno na pasici, ki jo je brezplačno objavil PL - bravo, PL!!! -, samo da so na smrečici zadovoljni in nasmejani otroci.

Pripravljeno je tudi že besedilo, lahko pa namesto tega napišemo svojega. Jaz bom uporabila isto voščilnico tudi za to, da bom sporočila prijateljem, naj namesto daril, ki bi jih morda radi prinesli nam, nakažejo denar projektu.

Okvirno sem že računala, koliko denarja bi lahko nakazala, če ne bi poslala voščilnic, obdarovala kolegic, nesla daril na obiske itn. Predlagala bom tudi, da letos ne bi imeli srečelova na Silvestrovo (kjer imamo navado, da vsak prispeva drobno darilo v vrednosti npr. 5 eur - za eno družino se takoj nabere vsaj 15 eur). No, ti drobni izdatki nanesejo kar konkretno vsoto nekaj deset evrov.

Včeraj je DZ sprejel odločitev, da bodo naslednje leto spet subvencionirali prehrano za revne otroke. Ne vem pa, kdaj se bo s tem začelo in koliko bo omejeno.

Vsaj nekaj. Eno Patrijo naj prodajo in bo dovolj za vse.

Je pa tudi zanimivo, da bo Milica Makoter, ki je že tako polna denarja, z lahkoto dobila 260.000 evrov od države, medtem ko otroci, delavci in upokojenci z mizernimi penzijami stradajo.