Prijateljstvo

Se strinjam z vašimi odgovori, veliko sem že o tem premišljevala in z denarjem se ne da kupiti ne ljubezni ne prijateljstva. Vem, da se nisem znala tako cenit, kot bi se mogla in so to nekateri izkoriščali. Spoznala sem, da se ni vredno sekirat preveč in greš naprej, spoznaš nove ljudi in na podlagi dejanj vidiš koliko nekomu pomeniš. Zdej imam pa še fanta, kateremu res ne morem zaupat, vedno mu nekaj ne paše na men, ko sem mela namen, da ga pošljem v tri krasne, mi je začel govoriti da me ima rad. Res je tako kot je lučka napisala, koliko se sam ceniš toliko te tudi drugi cenijo. Včasih hočeš narediti vse, samo da so ljudje okrog tebe zadovoljni, to je vredu če je v mejah normalne in s tem, da si tud sam zadovoljen.

mene je ena kolegica, k sem jo nekako mela za eno boljsih prijateljic,
ozmerjala s kurbo ipd. To pa samo zato, ker ji je njena nezrelost
preprecevala, da bi spletkam ene druge mrhe naredla konec in vprasala
kaj je na stvari. No, vsekakor obe sem odpikala, v bistvu je sploh ne
pogresam, saj itak ni nikoli imela nickaj pametnega za povedat, poleg
tega je znala tudi dobro izkoristit. Od tega pa je minilo ze 4 leta.



No tisti sms, v katerem me je ozmerjala sem si prepisala in nalepla na
tablico nad pisalno mizo. Slej ko prej mi bo listek prisel prav, takrat
pa ne bo usmiljenja ehehehehe...

Tudi sama sem in še imam okrog sebe takšne ljudi, imam pa tudi dve
resnično dobri prijateljici, s katerima se pogovarjam o vsem, jima
popolnoma zaupam in enako onidve meni. Z eno sva prijateljici cca. 15
let (od osnovne šole), z drugo pa cca. 5 let (konec srednje oz.
študentska leta). To sta edini pravi prijateljici in srečna sem, da jih
imam v svojem življenju. Ostale so kolegice, s katerimi se občasno
slišim, pokličejo me, ko me potrebujejo (ne vse, ampak večina)...,
ampak se s tem ne obremenjujem, ker mi ne pomenijo toliko, da bi bile
vredne tega. Če imam čas in če mi je do tega, da se vidimo se vidimo,
drugače pa jim rečem, da mi ni oz. da nimam časa - enako je s pogovori
po tel., če mi je se pogovarjam, drugače pa rečem, da se slišimo kateri
drugi dan, ker nimam časa. Nobena ne zameri in tudi jaz ne zamerim
njim, če me ne pokličejo. Navadila sem se na to, da takšni ljudje
obstajajo in odločila sem se, da gledam nase in da delam to kar mi je
ok. Če pa mi katera kaj reče, kako to, da nimam nikoli časa..., pa ji
povem, da mi pač ni všeč, da pokliče samo takrat, ko kaj potrebuje in
da sem se odločila, da če drugače nima časa zame, ga tudi jaz ne bom
imela za njo, takrat ko ona to želi. Če želi, da sva kolegici bo to
spremenila, če ne pa tudi prav. Takšni ljudje nimajo pomembne vloge v
mojem življenju.

   

Hvala kattyy, ti si pa res moja kolegica NI BOLJŠE NA SVETU. Spoštujem tvoj nasvet.

Pri ljudeh te to moti, naj ti razložim moj primer, mojo življenje in nato presodi:
Nisma skoz skupaj, zdaj se vidiva 1x na teden ali pa še to ne zaradi razdalje, med tednom sva se videla 3-4 dni vsak dan za urco dve, med faxom, eno leto nazaj sva bila tako kot zdaj, med vikendom skupaj ipd. tak da res ne prenesem, da nekdo enači ljudi in zveze med sabo, ker vsak ima svojo zvezo in to zvezo sestavljata dva karakterja. Pač mi je logično, da če se po tednu dni vidiva, da se raje malo pocartam, kot pa letim na fešto...sploh zdaj ko se učim za izpite.

Ne vem kaj ve pričakujete, ampak jaz se ne odrekam kolegicam, vendar nisem tip človeka, kaj bi sedela v lokalu, diskoteki poleg, dokler ona išče fanta (to pričakujejo od mene)...jaz vidim kolegico, da si pomagava, svetujeva, stojima ob strani...torej se veliko pogovarjava...imam ogromno samskih okoli, in moja trenutna kolegica me je vpr. če bi hodila z njo ven...pa sem ji povedala in je razumela, predvsem, ker ko je imela fanta tudi ona ni hodila nikamor, čeprav je on hodil na fešte brez nje.

Pač sem taka kot sem...če pa koga moti, pa ga naj, mene pač ne. In kaj imam od tega, da se grem konec tedna s kolegicami napit...saj ne pijem, vendar večino poznanstev kaj imam to počnejo. Imam prijateljico, zgoraj omenjeno, ampak kot sem že omenila v enem prejšnjem postu, tudi nimam več zaupanja v ženske, dve prijateljici sta mi dovolj, le če sta tapravi. in imam eno res tapravo, kaj me ceni in jaz njo. Čisto odvisno je kakšne ljudi imaš okoli sebe, kaj pričakujejo od tebe in še mnogo drugih faktorjev je.

Fant je pa moj partner, moj najboljši prijatelj, ki se mu lahko zaupam...in ne bi mogla jaz feštat nekje pa se zabavat s kolegicami, medtem, ko bi on bil doma, ker je on isti kot jaz...pač imava drugačen pogled na te stvari in noben od naju se ni odrekel prijateljem zaradi najine zveze. On je hodil prej s kolegi ven, ker so iskali punce, vsi kaj so vezani, jih ne iščejo . Jaz pa nisem imela v mojem majhnem kraju kje ven hodit feštat in smo hodili v srednji malo po pouku v kak lokal na debato, kako pijačo in to je to...zaradi tega sem takšna kot sem in verjemite nisem nič zamudila.

Morda sem zašla s tem...ampak tak pač je. Vsak je samosvoj človek, si izbira ljudi kaj bodo v njegovem življenju prisotni in na kakšen način in v kolikšni meri, seveda s tem, da se tudi ti ljudje strinjajo oz. pričakujejo podobne stvari od nas.

Baby: največ ve moj fant in sestra ter mama, pa še vedno se najdejo samo moje stvari, ki so v moji glavi...in nikjer drugje. So stvari, ki so le naše kot si omenila, intimne...in s tem se še kako strinjam. Ne rečem, da prikrivam kakšne stvari, sploh ne, le da se najde kakšna stvar, morda čisto nepomembna v tistem trenutku, ki je samo moja.

Menim, da ni človeka na svetu, kaj bi mu lahko popolnoma zaupala...ok partnerju, da ampak, saj veš kajmislim baby...v tem smislu kaj si ti omenila.