Ker sta me Talita in deuce pozvala, da povem še svojo, bom navrgla nekaj svojih modrosti. Btw, hvala ti deuce za tisto izjavo o moji izkušenosti, ki da vtis, da sem stara kot svet in da sem se predala že polovici slovenske moške populacije

Jaz najraje svetujem, ko gre za težave seksualne narave. To pa zato, ker gre v takih primerih velikokrat samo za pomanjkanje znanja, nesproščenost, predsodke, itn. Vse to se da rešiti s pravilnimi informacijami in praktičnimi napotki. Pri vseh drugih težavah, ki se pojavljajo v razmerju, pa ne gre tako zlahka, ker gre tukaj za vprašanje osebnostne rasti, zrelosti. Težave, ki jih ima par v spolnosti je smiselno reševati samo če gre za par v pravem pomenu besede. Tukaj na žalost ne gre za par, ampak za dva posameznika, ki živita vsak svojo "ljubezensko" zgodbo, ki je sestavljena izključno iz njunih ločenih percepcij in fantazij. Filozofsko gledano so takšne narave pravzaprav vsi odnosi med posamezniki, ker je tisto kar je za nas realnost pravzaprav samo naša percepcija, ki jo sooblikujejo naučeni vzorci in pričakovanja, ampak če zanemarimo to dejstvo, moramo priznati, da je vseeno razlika med takšnimi pari in tistimi, ki so v svojih čustvih in željah nekoliko bolj usklajeni.
Pravzaprav ste vsi že ugotovili, da razmerje, o katerem je govora, nima prihodnosti in da bi morala barby pač končati to kalvarijo, ki dela sramoto vsem tistim, ki jim jaz pravim pravi ljubezenski pari. Nasvet v stilu "pusti ga" je seveda edini smiseln, težava je v tem, da nikoli ne doseže nameravanega učinka. Kdaj ste vi nazadnje pustili ljubimca ali partnerja, ker so vam bližnji (ali še huje, popolni tujci na nekem forumu) tako svetovali? Verjetno nikoli. Malce paradoksalno je to, da bi osebo, ki bi ji tak moj nasvet odprl oči in ki bi ga upoštevala, celo malce manj spoštovala ter menila, da je labilna. Dejstvo je, da mora človek na poti do zrelosti dati skozi določene izkušnje, med katere spadajo tudi takšne nekvalitetne zveze, da bo naslednjič znal prepoznati znamenja takšne zveze in se ji izogniti. To je seveda v teoriji. Če se malo ozremo naokoli, spoznamo da veliko ljudi obtiči na tem paramecijskem nivoju ljubezni in živi razmerje, ki je videti, kot da mu dialoge pišejo najbolj cenjeni tekstopisci mehiških telenovel. Najbolj se zabavam ob spoznanju, da imajo taka razmerja celo ljudje, ki o odnosih obilno modrujejo v prijateljskem krogu, preberejo po en bestseller svetovno priznanega psihologa na teden in naravnost blestijo na tečaju čustvene inteligence (če bi bila čustvena inteligenca kot karate, bi oni že zdavnaj imeli črn pas). Ker se vsega tega zavedam, tudi dopuščam možnost, da je moje lastno razmerje v resnici za en drek, čeprav se meni zdi, da nama gre kar dobro. Ampak ker sem v razmerje čustveno vpletena, sem seveda vse prej kot objektivna. Vseeno se mi zdi, da je moj pogled na zvezo bolj zdrav in realen kot pogled tistih, ki se bodo od poduhovljenosti prej ali slej razpočili in ki verjamejo, da bodo s svojo dušo dvojčico živeli do konca svojih dni, če si bodo dovolj vztrajno ponavljali, da so ženske z Venere, moški pa z Marsa.
Spet dolgovezim. Hotela sem povedati, da se strinjam z vsemi, ki pravijo, da bi barby morala dati slovo svojemu lažnivemu plejboju (ki to ni, ampak je po vsej verjetnosti tudi sam nezrel, neizkušen, negotov v svoja čustva in predvsem neiskren do sebe). Ne strinjam pa se s tistimi, ki poenostavljajo, da je barby naivna in celo nekakšna žrtev svoje ljubezni do moškega, ki je nima rad in ki ga očitno vleče nekam drugam ter jo izkorišča za seks in čustveno varnost. Sama menim, da je vsak deležen ravno tolikšne doze ljubezni, kolikor si je na svoji trenutni zrelostni stopnji »zasluži«. Srečo v ljubezni si zaslužimo šele takrat, ko premoremo dovolj zrelosti za povsem sebično in brezpogojno ljubezen do sebe. Šele potem smo sposobni ljubiti še koga drugega. To je sicer strašansko osladen kliše, ampak zaradi tega nič manj ne drži. Od vseh »profilov« partnerjev mi gredo verjetno najbolj na živce tisti, ki v imenu ljubezni prenašajo razne krivice, laži, slab seks, itn. in ob tem razlagajo, da jim je sicer hudo ter občasno trpijo, ampak da je temu tako zato, ker imajo partnerja tako strašno radi in ga ne zapustijo, ker pomislijo prej na njegova čustva in šele nato na svoja. Ker ga imajo tako strašno radi. Ja, seveda. Z igranjem vzvišene mučeniške vloge v resnici ne delajo usluge partnerju, ampak ohranjajo status quo, v katerem jim ni treba sprejeti nobene odločitve, ki bi vsaj začasno razburkala njihov svet. V bistvu gre torej za strah in lenobo. Nekateri celo občutijo posebno zadovoljstvo, ko se prepričujejo, da je njihova ljubezen tista prava, ker je nenehno na preizkušnji. Jaz imam osebno raje dober seks, ampak okusi so različni

Tudi če sem bila zdaj malce kritična, v resnici razumem, kako je lahko nekdo v razmerju mučeniški, ker se je to tudi meni že zgodilo. To je bilo pred leti, ko sem bila stara kakih 19 ali 20 let in sem še iskala svoj »glas« ter se še učila postavljati sebe na prvo mesto. In še takrat sem se mučeništva kmalu naveličala in končala razmerje. Tako da ni nič narobe, če je to le faza, problem je če je nikoli ne prerastemo.
Vse to moje palamudenje je seveda samo en zorni kot in rezultat izkušenj, ki niso bogvekaj, čeprav me deuce hoče postarati. Absolutno ne pričakujem, da bo na barby in njeno zgodbo moje pisanje kakorkoli vplivalo. Vse to filozofiranje o neoprijemljivih zadevah je utrudljivo. Če se hoče kdo pogovarjati o bolj praktičnih, bioloških, telesnih vidikih razmerja med ljubimcema, sem na voljo.