Prepiri s starši

ok..cist na kratko:
ženska stara 21 let, ima službo, naslednje leto gre na faks, cel tedn je doma ob večerih. Pride petek , sobota in gre vn. včasih oba dneva, včasih ne...včasih je petek do enajstih zunaj, pa je v soboto zato dlje. In potem se zaplete. njeni starši ne prenesejo, da ona hodi vn. In ji težijo da je zunaj USAK DAN, kar sploh ni res...da je kokoš, da je radodajka, ker sam zato vn hodi, da se lahko dol daje in pa da je na tabletkah. In zato čuti potrebo, da hodi vn. In ta ženska, kdo bo drug če ne jaz. Jaz, k sm se dala dol samo z enim tipom. mela enga in edinega, ki služm svoj denar, ampak na zalost ne tolk velik, da bi lohk sla nekam najemnino plačevat in ki tabletk nikol in nikdar povohala nism. Moji starši pravjo, da zato ker hodm ven, mene nobeden moški ne bo hotel, nobeden in da bom celo življenje njimadvema na grbi ostala..pa še to mi je moja lastna mama rekla, da je mislila da bom pametnejša, če bom vidla kako zgleda imeti kur** v pič**...mislm..ne vem...use drugo je doma uredu, najlepš..USE!,ampak ko grem vn..je pa usakič isto.
A JE TO NORMALNO?

Ne, ni normalno. Očitno imajo tvoji starši take probleme sami s sabo, kot so imeli moji. Žal takrat nisem imela 'jajc' da bi se jim uprla, ampak smo se se udarili ko so mi začeli težit zaradi fanta s katerim sem še sedaj (od tega je 6 let) in bova imela tudi otroka skupaj. Nisem ponosna na to, da sem se šele takrat uprla, ampak žal nisem prej znala.
Tak odnos staršev je v bistvu žaljiv do otroka in kaže na probleme, ki jih imajo sami s sabo. Pri nas je bilo tako, da je meni enostavno počil film, bilo je izrečeno marsikaj, tudi z moje strani, ampak po tistem sem imela enostavno mir in od takrat se razumemo kot se normalna družina mora razumet.
Kaj naj narediš? Vsekakor poskusiš razložit na lep način dejstva, ki si jih povedala nam, resno pa začni razmišljat da bi se odselila, našla stanovanje z nekom (prijateljico ali pa enostavno neznanko). Take stvari se redko nehajo kar same od sebe, navadno se samo stopnjujejo... Jaz sem se zatekla h kreganju z njimi, ampak ne rečem da je to pravilen pristop. Pri meni je bil žal edini možen... Držim pesti zate

lepo zate, da maš usaj zdaj normalne odnose. Boljš zdej kot pa nikoli. sej men isto zard fanta težita. pa ni nč kriv. sam pač njima ne paše. In pred mano govorita kakšnga zeta bi onadva rada imela. itd itd...in pol si js res mislim, da je zmano kej hudo narobe. al pa celo s fantom-ker pač njima ne odgovarja.
mojimdvema sem js ze na use možne nacine probala dopovedat marsikatero stvar, ampak onadva živita u nekem svojem svetu, kjer imata onadva prav. In nihče drug. pa tut na en tak način s bla uzgojena, da masta onadva zmeraj prou, jaz ne. čeprou mogoče v kakšni stvari imam, onadva tega ne bosta sprejela in me bosta raje žalila. obrambni sistem! zdaj je pa itak vse težje in težje, ker sm starejša in se upiram, ker mam o določenih stvareh svoje prepričanje, ki je drugačno od prepričanja moje mame, ki pa želi, da jaz delam tako kot ona, da sem taka kot je ona, da dela to kar ona želi. ko sem bila mljaša, je čist lepo upravljala z mano, zdej pa se prepira zmano, in ponavad je ona tista, ki zmaga...ker ne vem kaj naj se nardim.

Več kot očitno je, da gre za psihično nasilje in da tvoji starši rabijo pomoč, ker jih bo pa v to zelo težko prepričati, pa bi ti tudi jaz svetovala samo tole:

Tanja, se opravičujem...

V glavnem, resno bom razmislila o tem, da si poiščem stanovanje. S tem bi tudi njima pokazala, da nisem več otrok, za kakršnega me imata.

 Mwa, če se ne motim, greš naslednje leto študirat, a ne? Tako, da te bo tudi ceneje prišlo, če se pozanimaš za kako študentsko sobo.....to je za moje pojme zelo dobra alternativa!
 Sicer te pa čisto razumem, saj sem jaz imela podobne probleme z mamo, ko sem bila še v osnovni šoli....sčasoma se je vredilo, sploh ko sem čez vikende bila pri fantu in smo se zelo malo videle....tako, da takrat ko smo bile skupaj smo se dobro razumele!
 Boš videla, s časoma se vse vredi

mwa, prepričan sem, da ti starša želita samo dobro, očitno pa je, da je njuna čustvena inteligenca in sposobnost lucidnega razmišljanja na psu. Lahko bi rekel da preprosto reagirata brez premisleka ali zadržka nekako takole; tebi na nosu pristane komar nato pa oba zamahneta z roko in treščita po komarju z vso silo. Čisto nerazumljivo mi je, kaj je želela mama doseč s tem, da ti je (dobesedno???) rekla, da si radodajka!!!!!!!??

Dobro razumevanje s starši je podlaga za življenje, gledano dolgoročno in zato ne bi priporočal enostavnega - odseli se - je pa to na vsak način logična posledica odraščanja in želje in potrebe po samostojnosti, ker obstajajo le redki starši, ki otroku... no ja, ne glede na starost, priznajo skorajda brezmejno osebno svobodo brez pasivno agresivnih opazk in izraženih teženj, pridig in podobnega. Predlagam, da se z njimi v primerih, ko pride to takih pogovorov, pogovarjaš zrelo, mirno, zbrano, se ne pustiš provocirat in se ne oziraš na opazke, ostaneš pozitivna in jima vmes poveš da jih imaš kljub nerazumevanju rada, ker veš, da ju skrbi zate. Mogoče se bo potem veter obrnil. Če ne, moraš pač vztrajat na tem, da je to tvoje življenje in da ne počneš nič napačnega, v skrajnem primeru jima lahko daš na izbiro da te postavita na cesto in boš mogoče potem res postala prostitutka, zato da boš imela dovolj denarja za študij, stanovanje in obleke, ali pa ti pomagata in stojita ob strani ne pred in za tabo.

Mwa že tukaj: Klik, smo ti povedale da s tvojo mamo in starši nekaj ni v redu in da pojdi od doma. Očitno je vedno slabše oz. se ponavlja ista zgodba le v drugi situaciji. Torej, svoje sem ti že v treh ali štirih postih natanko povedala, zakaj ponovno sprašuješ za nasvete in narediš nič?

Ni slabo mišljeno, le resno jemlji nasvete če že sprašuješ zanje, koliko krat ti moramo povedati, da to kar se ti dogaja ni normalno in da je s tvojo mati nekaj hudo narobe?

Pojdi že, magari s kako prijateljico, verjemi da ni previsoke cene za tvoje duševno zdravje in srečo, je preprosto ni. Tudi tukaj ne boš dobila skrivnostnega recepta kako spametovati svojo mamo, niti ji ne boš razložila da je normalno da hodiš ven, da imaš fanta in karkoli, ker ona tega noče videti in tudi ne bo. Torej spametuj se ti in ODIDI preden te čisto napsihira.

 Se podpišem pod Tikko!!!!!
Pa tudi, ko boš odšla se bo vajin odnos spremenil, tako, da te to nerabi skrbet! Skratka boljše zate, da greš!

groza, še ena v zbirki zafrustriranih mam oz staršev. dovolj si stara po vseh pravilih polnoletnosti in včasih so npr. naši starši že zdavnaj šli od doma pri teh letih.
 Jaz sem ostra zagovornica (tudi za vse moje kolegice in znance), da je treba it doma. Če pa je doma sranje pa sploh!! Jaz sem šla že pri 18ih, moj brat za mano še pred polnoletnostjo. Šele ko si enkrat na svojem, začutiš kaj je pravi pomen svobode, pa tudi odgovornosti in v letu, letu pa pol, odrasteš kot nikoli ne bi v domačem gnezdu! pa ne glede koliko let mine.
V bistvu se strinjam z vsemi posti, razen s filingovim. Menim, da je to zmotno prepričanje, ki kroži in sicer, da vsako dejanje s strani staršev in vedenje, je v ozadju zaradi dobrega namena. No, to sigurno ni res - niso vse starši niti dobrega srca, niti dobrih namenov niti dobrega vedenja. Jeb*ga! Takle mamo, bi reku en moj kolega...
Ne misli si, da situacija ni rešljiva. Vem, da se moreš pucat in prideš malo na forum pojambrat, ampak dolgoročno to ni nobena rešitev!
Imam kolegico, ki je točno enaka. Ima obupno mamo, ki ji tut kašna zelo dobra terapija ne bi pomagala (mami, njej bi še šlo). Pa raje svoj denar zapravi za gore oblek in žure, vsem ki jih pozna pa cele dneve jambra o stanju doma in po njenem - brezizhodnosti položaja. Obnaša se kot najstnica, čeprav je stara isto kot jaz. In kar naprej ima tudi nerazložljive fizične težave (razne zelo specialne bolezni), za katere imam sama eno samo mnenje: vegetativna motnja, ko telo sporoča o stanju psihe, ki je v hudem stresu. Njen stres pa je edino družinsko vzdušje. Ona seveda tega ne jemlje resno, ampak skače po raznoraznih specialistih, do pravega pa ne pride... Čeprav ji vsi povemo eno samo in isto razlago.

Tikka je včasih ostra, ampak mislim, da to tudi rabiš slišat! Moraš se odločit, ali bom samo jambrala in se ne bo spremenilo nič, ali pa bom nekaj naredila in si dala vsaj možnost, da gredo svatri na bolje!

Pa še to - ni nujno, da gredo odnosi po selitvi samo na bolje. Kar tako samo zaradi tega. Moji so glede tega potem kuhali mulo in bili dolga leta užaljeni, ker sem jih kao zapustila in šla. Čeprav sem to govorila in so tudi oni meni dajali neke pogoje, da morem it, me zgleda niso resno jemali. Še sedaj po več kot petih letih (!!) dobim kakšno užaljeno pripombo na ta račun in da jaz sem vendar še vedno doma tam (in brat, ki je od doma 2 leti). Na to se zdaj povsem požvižgam, si mislim svoje in sem srečna, da imam svoj dom in to cenim bolj kot vse na svetu!

In veš ni bilo lahko. Šla sem v popolnoma nov kraj, kjer sem doživela (res) pravi kulturni šok. Nisem poznala niti enega človeka, niti ene uličice, ničesar. Stanovala sem med nekimi vinogradi in kmetijami v kletni sobi, ki je mela kopalnico čez hodnik ven iz hiše. Pogosto me je tam pričakal kak ogromen pajek. Soba je bila tako majhna, da je bla notri samo postelja in mini mizica. Nobene kuhinje. Nobenih cimrov - ničesar. Na faks sem se vozila s kolesom (na začetku sem se ene miljonkrat zgubila ). Bilo je obupno! Ampak veš, bila sem pa tako srečna kot da živim v palači!! In v enem mesecu sem na faksu spoznala prijatelje, imela sem srečo, da sem našla super komfortno stanovanje čisto blizu faksa, s cimri ki smo postali potem prava družina in so mi bili res najboljši prijatelji! In to leto je bilo najlepše leto mojega bivanja od doma. Še danes se z nostalgijo spominjam časov, ko se danes peljem mimo tistih vinogradov, cipres in podhodov, kjer sem se včasih zgubljala s kolesom...

No, take stvari se ti doma ne morejo zgoditi. Zato malo poguma in odločnosti in bogato se ti bo obrestovalo, verjemi! Samo nehaj objokovati situacijo in nekaj ukreni!! Ker SE DA!

Eni ste sicer ful proti raznim priročnikom. Mislim, da ni vseh metati v isti koš. Če si želiš kaj prebrati na to temo, bi ti priporočila knjigo Dr. Susan Forward: Strupeni starši.
Še ene par takih naslovov pa je: Drama je biti otrok, Upor telesa-telo terja resnico, Družine in kako v njih preživeti, V kletki ljubezni - starši in otroci naj živijo lastno življenje itd.

Samo pripis k ostalim mnenjem, s katerimi se strinjam: če misliš, da ima situacija kaj opraviti z leti in da te bodo bolj resno jemali, ko boš starejša, se motiš. Za njih boš vedno njihov otrok. Moja mama se je po ločitvi z otrokom (mano) preselila nazaj k staršem in sem vse videla. Sicer nista bila nikoli žaljiva, ampak sta ji očitala stvari, pametovala in ji nemalokrat nista dovolila ven, čeprav je bila že zmenjena. Govorimo o ženski, ki je bila stara čez 30 let in tudi sama mati. Ampak pač, pod njuno streho so njuna pravila. Če so pravila nevzdržna, odidi.

"Ostra" sem samo, ko se moram preveč krat ponavljati. (no, pa ko imam PMS ampak zdaj bo obveljala prva varianta)

Mwa le pogumno, pa srečno

SovicaOka, hvala..si bom res prebrala kakšno od teh priporočenih knjig. Zdaj sicer berem  Življenje kot igra (dr. Wayne W. Dyer), ko končan pride kakšna od teh na vrsto. Drugače pa Življenje kot igra je super knjiga. Priporočam!

Tikka..sej prav, da si malo ostra ;)..po pravici me je kar malo strah, da kar grem, ker sem naučena tko. Mami bi me začela prepričevati, da je to narobe, da to ni uredu, da sem kar tako odšla, slabo vest bi mi zbujala. Pol bi se po možnosti še norca delala,če bi se nekje v eni sobici stiskala. Poznam je predobro in vem kaj use bi mogla pol šele poslušat. Ona je v tem prekleto dobra! Zmeraj mi je dajala občutek, da to ne bom zmogla, da sem nesposobna in v meni je še kar strah prisoten, da res ne bom zmogla...ampak kakorkoli že, nisem popolna hčerka, nisem taka kot si mami želi...ne morem pomagat...če bom taka, da bom njej ušeč, se bom morala odpovedat svojim željam...in tukaj pol ne živim več svoje življenje, ampak mami živi mojega....tak občutek imam, kot da hoče ona svoje napake, skozi mene popraviti...

Pa se opravičujem, ker jamram...ampak..moram se nekomu izpovedat, lažje mi je. Velik lažje, k vidim, da res ni problem v meni. Problem je samo še v tem, da moram jaz to dojeti!  20 let poslušam eno in isto lajnanje, da jaz nimam prou in da nikol ne bom imela, da ima ona prav, ne glede na to kaj si js mislim...in težko je zdaj kr naenkrt odučit se tega. In se sprijaznit in dojeti, da lahko sama razmišljam, da sem dovolj stara, da vem kaj počnem in da s tem kar počnem ni nič narobe...

Tikka, se mi je zdel čist vse na mestu, tko da .

mwa, za jambranje sem imela res bolj svojo kolegico v mislih, ki je v podobni situaciji, ampak res skozi in samo jambra. naredi pa nič ali bore malo. sem te hotla samo opozorit na to, da se nam včasih zdi, da če vemo kje je en problem, da je pa že rešen. ni čist tko, je treba včasih velik več truda vložit, da se rešitev tut uresniči. to koliko je pa pri tebi v določenih obdobjih besed in želja in koliko tudi dejanj v tej smeri, boš pa že sama naprej opazovala.
drgač pa itak, da se moreš malo izpričat, se komu zaupat in tut če najdeš tu podporo - hvala forumu!

Sej ni treba da njej razlagaš svoje plane in namene. Tako ji samo daješ opcijo in prostor, da te poskuša spreobrnit oz zj***t! Loti se iskanja stanovanja in ko boš mela stvari urejene - finance, dogovorjeni prostor, mogoče cimre, boš opravla dogovore z najemniki, cimri ipd. - greš domov in spokaš svoje stvari pa je. To nima vse skupaj čisto nič veze s tvojo mamo. In tudi ne kakšno stanovanje si boš že našla. In ko se enkrat od te osebe odmakneš, te lahko psihira samo, če jo nosiš s sabo (v glavi, v podzavesti itd. - na tem boš pa lažje začela delat, če se boš prvo kot prvo tudi fizično odmaknila!). To je sčasoma tut treba popucat in pospravt s preteklimi izkušnjami. Ampak gre lažje ko enkrat zadihaš. Pa sploh tale prva knjigica, ti bo pomagala razumet. In ko pridejo na dan logične razlage, se čustva tudi umirijo. Vsaj jaz tako delujem. Jo bom tut prebrala. Za podorbnosti -> google.

Drgač pa ko praviš, da ni problem v tebi. Ja v celoti res ne. In ni opravičila za tako obnašanje (pa nej bojo to starši, fant, kdo v službi, profesor ali bilokdo!), ampak je pa še neki - ne pozabi, da je za vsak odnos soodgovoren tudi drugi. Tvoja odgovornost je na tem , koliko od tega si boš dovolila sprejemat, do kake mere si boš pustila, da se te dotakne, te prizadane, ujezi, oz te pohablja... In odgovornost je tut tvoja v tem smislu, da ne ostajaš pasivna, ampak tut delaš v smeri do rešitve.
Če ne lahko čaz deset let napišeš isto - samo da ti bo še težje začet, ker bo travm na grbi še za tolko let več.

Imaš dve opciji, kaj lahko TI narediš zase: delaš na tem, kako si boš naredila nek ščit, da te ona (postopoma) ne bo več dosegla - to lahko začneš trenirat že doma (trening pomaga), postala močna, se osamosvojila in zaživela polno življenje kot si ga mlad človek zasluži! Drugo pa da boš razmislila o svoji prihodnosti, kako jo misliš preživet  in kateri ljudje bodo v tvojem neposrednem okolju - in predvsem kateri ne.

Tko zdej pa ne razmišljej več, kaj vse bo ona spet rekla in kako te bo poniževala itd. Js vrjamem, tega si že tako navajena, da ji niti rečt ni več treba pa že kr čuješ. Ampak ko zaslišiš to v sebi, moreš to takoj prekinit in si rečt, če bom to dopuščala, ji s tem dajem moč - tega pa nočeš, ne?

Drgač pa ne nisi ti kriva, da je ona taka do tebe, čeprav ti je skozi zbujala krivdo in ti dajala občutek, da si ti njen največji problem. V resnici ima sama s sabo velike težave, samo to zdej ni tvoja stvar. Ti se morš sama s sabo ukvarjat.



Vse bo še v redu boš vidla! To da si se lotla, da boš nekaj ukrenila in se ne kar vdala v usodo, je že prvi dober korak!

In čim manj se spuščaj v besedne dvoboje itd. - jaz to vidim samo kot odpiranje vrat, da njena negativna energija (spet) pride do tebe.

***
in js sm ponosna na tisti mesec v tisti sobici veš. če bi se mi en kdaj posmehoval zaradi tega, bi se mu kratkomalo lahko posmejala nazaj, v seb pa sem ponosna nase in zadovoljna. Sej ni važno, kaj si ne vem zdej kdo o tem predstavlja. Sem že napisala - JS sm se takrat počutila ko v kraljestvu, močno, samozavestno, svobodno itd. Kaj pa imaš lahko še več?? Marsikdo v ne vem kakih vilah tega nima! Zato pa pol tut dajejo pripombe .