če bi živeli tu, bi jih prijavila. predstavljaj si, kje bo ta otrok čez 10, 15 let. kako bo sploh produktiven in v šoli in drugače, če ima doma tako grozne razmere. kako se bo lahko osamosvojil in odšel iz tega okolja? tako se ponavadi začne.če so zdaj do njega takšni, se bo samo stopnjevalo in kdo ve, kakšni bodo, ko bo manj ranljiv in malo starejši. ko si nekdo ne more sam pomagati, mu edino lahko nekdo, ki ima to moč. pri tem nimam zadržkov; jaz bi stopila v akcijo. pomisli tako; lahko nekomu - ne spremeniš - ampak rešiš življenje. (ne vem, kako se potem te zadeve končajo, ker žal tu ni tako kot v Kanadi in Skandinaviji recimo. ampak morda bi lahko dobil novo družino, kjer bi zrasel v (bolj) srečnega človeka.)
ps) To ni res, da policija ničesar ne naredi. Enkrat sem jih sama poklicala, pa ni bila tako grda situacija, pa še podatkov nisem imela popolnih, in so bili pripravljeni pomagati. Veliko se da rešiti, če je le volja; če se pa človek boji in ukrepa zgolj "pasivno" se ne bo nič premaknilo. Tu je treba pokazati, da imate voljo, da nekoga rešite iz takšnega položaja. Morate biti energični in odločni, sicer je brezveze.
Saškin način se mi ne zdi primeren. Tako jih boste lahko še bolj podžgali in tudi otroku ne boste pomagali, kar je smisel te zgodbe. Potrebno je obvestiti copse, itd, ker oni se zaradi vas ne bodo spremenili, in tudi od nekoga, ki tako ravna z otrokom, tega nikar ne pričakujte.
se bodo stvari izboljšale. Nekateri se res ne znajdejo najbolje z novim družinskim članom in jim je kakšna topla beseda zelo potrebna.
Pa so do sedaj sploh kaj naredili? Šli npr. vsaj na en obisk k družini, kaj veš?
če le-ta ima čisto zmešane starše? 
se kar dosti joka 
itd. 
