Pika, vse se bo uredilo. Selitev, otroček, stres, nabrane zamere... poleg vsega pa še zdrahe, ko kljuvajo nekje zadaj.
Se pa strinjam s predhodnico, ki je napisala, da če hočejo stari starši videti vnuka, da greste tja VSI! Zdaj ste VI družina in naj se sprijaznijo. Če bosta sama hodila tja, se boš počutila samo še bolj odtujeno in izločeno, kar pa potem spet vodi v prepir. Pri meni je bilo enako. Sicer sva z možem brez otrok, ampak mi ni bilo všeč, da je sam hodil tja, ko sva šla pa skupaj tja na obisk, je bila pa mama VEDNO nesramna do mene. Potem imaš občutek, da se nekaj dogaja za tvojim hrbtom, da je v vse skupaj vpleten še tvoj najdražji, potem pa pride do zamer in do prepirov. Mojemu sem razložila (čeprav sem rabila ogrooooomno časa in veliko prepirov in očitkov, da nič ni naredil, ko bi moral, potem mi je pa enkrat kapnilo, da se počutim izločeno in da mi daje občutek, kot da nisem njegova in da ne spadam k njemu), da mi to ni všeč, ker s tem svoji mami samo daje potuho, da je lahko nesramna do mene, ker itak dobi kar želi, ker on vseeno pride sam tja. Ko pride tja sam, ji da vedeti, da jaz ne obstajam, tudi če me samo trenutno ni zraven. (starši, ki nimajo zdravega odnosa do svojih otrok, tako reagirajo. Vedno reagirajo proti partnerju svojega otroka, včasih celo proti vnukom)
Res ti iz srca svetujem, da bodi zraven. Razloži mu, kako se počutiš, kaj ti ni bilo všeč itd. Ne glede na to, da je bil pri vsej zadevi verjetno zraven, je ni videl skozi tvoje oči. Ko bo otrok malo večji, se boš samo spraševala, kaj so ga našuntali proti tebi in tudi če/ko ne bo res, boš v krču. Če boš rekla, da greš zraven, jim boš dala vedeti, da se te ne bodo tako lahko znebili, ker si MAMA NJIHOVEGA VNUKA! In če ne bodo sprejeli tebe, tudi njega ne bodo videli. Tukaj ni polovične poti. VI STE DRUŽINA IN NAJ VAS TAKO TUDI OBRAVNAVAJO.
Ja, tvoj je na sredi med tabo in med njegovimi. Sigurno mu ni lahko in je tudi on v začaranem krogu. Če si ti pripravljena priti na pol poti, potem lahko pričakuješ, da bo tudi on. Razloži mu, da ne boš hodila tja zaradi sebe, ampak zaradi njega in zaradi malega. Zelo težko je pozabiti grde in krivične stvari, ampak če se ti sama distanciraš, so dosegli, kar so hoteli.
Ti imaš svoje starše, z njegovimi starši se moraš samo razumeti in še to ne zaradi sebe. Kar se tiče pa obiskov boš pa na tak način TI določala ritem obiskov. Rečeš, da ne greš to nedeljo, ampak naslednjo, počasi pa lahko interval obiskov še podaljšaš. Vem, da je težko, Pika. Samo to, da ne hodiš zraven, ni rešitev. Lahko mu tudi rečeš, da naj ti da 1 mesec časa in da naj ne hodi sam tja, da se vajin odnos umiri in da naj s svojimi obiski ne zaostruje položaja... To res ni dolgoročna rešitev. Kot sem že napisala zgoraj, s tem da tebe ni, so dosegli, kar so želeli. Ne daj jim tega zadovoljstva. Pot je trnova, ampak TI BOŠ ZMAGOVALKA!!! Oni se bodo lahko samo kesali, da svojemu sinu ne privoščijo miru in srečne družine. TI SI TISTA, KI MU TO LAHKO DAŠ! Ne oni.
Cmok, Ketka
) Naenkrat sem se zavedla, da sva nekje po poti izgubila "naju". Parkart je tudi počlo, potem ko se je vrnil v službo. Jaz sem bila naenkrat sama za vse. Ponoči sem se edina zbujala in vstajala (takrat sem se še trudila z dojenjem), cele dopoldneve sem bila sama z njo, potem je gospod popoldan 4x tedensko šel športat (ne, luuuubi, nikol ti ne bom kratila pravice do športa, sem sveto obljubljala v času pred nosečnostjo in med njo-kaj sem pa reva vedla, kaj me čaka), potem je pa okol 11h, polnoči začel jamrat, da on je ful zaspan in da mora spat in sem se zalotila, kako ga pošiljam spat, da se bo revež naspal za službo...po nekaj dnevih je pa to že smatral za samo po sebi umevno, da on gre spat, jaz se pa jajcam do nevem kdaj, da tamala zaspi.
Vam se morda ne zdi nič takega, ampak meni pa prijazne besede in razumevanje trenutno pomenijo več kot voda in hrana. 
poleg pa seveda čvek čvek. 
Katastrofa, jaz bi verjetno znorela 
Verjetno, ker pri nas vsaj takih dogodivščin ni bilo nikoli in se mi zdi to pravo nasilje nad (že odraslimi) otroki. 
z občasnim obiskom sonca
.
