Partnerski odnos po porodu

Tole pišem, ker moram spravit ven, tako da lahko ignorirate post, samo ven moram dat, preden me raznese... Nama šteka. Ne vem, če od rojstva malega, ne morem se spomniti, kako točno je prišlo do tega, ker je bilo v zadnjih treh mesecih malo preveč vsega. Last minute selitev, prej konkretna živčna vojna pri meni zaradi obnašanja njegovega očeta, malo tudi njegove mame, skrbi, kako se bo izšlo s selitvijo itd. Nikakor ne najdeva več odnosa, ki sva ga imela - ni bil popoln, bil pa je dober. Potencialno sporne stvari sva rešila s pogovorom, zdaj vlečeva vsak na svojo stran, popustim vedno jaz, ne iz strahu, da bi ostala sama z malim, ampak iz želje, da bi bila midva spet ok. Vem, da se ljudje in odnosi spremenijo, samo toliko? In ker ne vem, kje sva zaštrikala, ne morem najti ideje, kako zadevo rešiti. Občutek imam, kot da ne znam več priti do njega, mu razložiti, kaj in kako mislim, ne da bi si zadevo razlagal po svoje. Za dobro vseh treh upam, da bova to zmešnjavo uspešno rešila... Če bi nama jo uspelo pa v doglednem času, bi bilo pa še toliko boljše. Upam, da vam opisano ni in ne bo znano. Lepo se imejte!

Pika Nogavička, res mi je žal, da se vama to dogaja... Če sem prav razumela, sta se selila na svoje v zadnjem času? To ponavadi prinese pozitivno spremembo v partnerski odnos.Saj vem, da zveni 'zlajnano', ampak vseeno: pogovorita se o tem, kaj vaju moti in kaj je sedaj tako drugače, da ne zmoreta več najti skupnega jezika.
Saj se je nama med mojo težavno nosečnostjo in po rojstvu hčerke tudi včasih zalomilo, samo potem sva se pogovorila in je veliko boljše. Če lahko dasta otroka za kakšen večer v varstvo, bo to super za odnos, ker si bosta vzela čas zase in šla mogoče malo ven (večerja,...). Jaz vem, da nama je trenutkov, ko sva bila sama, močno primanjkovalo.
To so moje izkušnje, upam, da kaj prav pride.

Pika, vidva v bistvu nista 'sama', če se prav spomnim? Ima tudi to kakšno povezavo?
Ne pozabit, da si še vedno v hormonskem 'đumbusu', tako da tudi to pripomore k napačni komunikaciji oziroma pomanjkanju le te.
Poskusita se pogovorit, najt tist trenutek, ko veš da bo mir

imamo pa vsi v svojih razmerjih vzpone in padce, brez skrbi

Par dni pred porodom sva prvič spala v stanovanju, stran od staršev. Tako da je bil zadnji mesec nosečnosti naporen sto na uro - sekiranje, če bova sploh našla stanovanje, maratoni po trgovinah, da sva kupila pohištvo, ker si pač nisva mogla privoščiti ne gledati na cene, dejanska selitev... Nočem se smiliti sama sebi in ne drugim, ampak včasih se mi zdi, da si bom morala poiskati strokovno pomoč, ker imam dneve, ko se mi zdi, da bo šlo vse k vragu. Po drugi strani se pa prepričujem, da bo vse ok. Mogoče se bom preselila v temo o depresiji. Hvala za poslušanje, punce.

Uf, to je pa zajebano verjetno...Ravno danes sem slišala hud prepir mojih dveh sosedov, ki sta ravno dobila dojenčka...prej ju nikoli ni bilo slišat

Hm, pa v čem je fora? Oba sva ga komaj čakala, ful sva se ga veselila, zdaj pa tole... Ja, ok, najine naloge so se spremenile, samo da je pa tak polom kar naenkrat? No, saj najbrž ni kar naenkrat, samo jaz sem spregledala opozorilne table

To je gotovo zaradi stresa, ki ga prinese s seboj malo bitje. Sama se počutim, kot da bi delovala po štirih programih: prvi z najhitrejšimi obrati je novorojenček, drugi je za malčka, tretji je za moža (tukaj že čisto primanjkuje pogonske energije), nekam vmes pa vštulim sebe in svoje male željice. Dostrikrat mi sploh ne uspe poslušati vseh 3 naenkrat. Vseeno mislim, da bo pri tebi zalaufalo, ko bo tamal že malo starejši, takrat bosta lažje en z drugim. Kaj pa če bi šli kam na podaljšan vikend? Da bi se malo sprostilo ozračje? Z malim, ne sama, ampak saj je mali še v spalni fazi. Vendar pa ne vem točno, kako je pri tebi, ali je samo nezainteresiran ali agresiven? Pri mojem dostikrat opažam, da je z mislimi pri službi, tudi ko zre v novorojenčka in to me neizmerno zjezi in užalosti. Ampak potem se spet naslednjič ful potrudi zanju/zame in mu je vse odpuščeno.

Pika Nogavička, žal mi je, da se vama to dogaja. najbrž obstajajo odnosi, ki se v takih stresnih trenutkih še dodatno utrdijo in takšni, ki se v taki situaciji (začasno?) poslabšajo in zaostrijo. mislim, da ne gre vreči puške v koruzo. najprej si tukaj ti, nekaj mesecev po porodu, hormoni se ti še niso uredili, še zdaleč ne (kot je rekla že galyka). nadalje je prihod otroka ogromna, po mojem skoraj največja sprememba, ki se ti lahko v življenju zgodi (ali vsaj ena izmed njih). seveda sta postavljena v novi vlogi, čeprav sta se dojenčka veselila in ga pričakovala, še zdaleč ni popolnoma tak, o kakršnem sta sanjala (roko na srce, preden smo rodile, smo si vse predstavljale idealnega dojenčka, ki spi po urniku in se tako tudi doji, preostali člani družine pa že od prvega trenutka rojstva dalje lebdijo po svetu vsi blaženi in v devetih nebesih).
razen tega, da se pogovarjata, in to preferably v trenutku miru, da dasta otroka občasno za kako uro kakšni varuški in si tako ukradeta trenutek tišine samo zase, ter da skušata urediti seksualno plat odnosa (v kolikor le-ta ne štima), po mojem v tem trenutku ne moreta storiti.
in ja, seveda, obvezno poišči strokovno pomoč, če imaš občutek, da si depresivna.

Malina, js si nisem predstavljala, da bo moj dojenček tako blizu ideala, pa je vseeno naporno.
Pika nogavička... odnos: po mojih izkušnjah moški sploh ne razumejo te naše nove vloge. Npr. moj je imel ideje, da bi kar 3 tedne po porodu šli v nakupovalno središče, da bi sredi hude zime šli na sprehod v center Celja (25 min vožnje, nikjer za preoblečit, dojit...)  da bi nekaj mesečnega malega pustila svoji mami in šla v kino itd... sploh ne razume, da ga js ne bi mogla pustit in bi bila skoz na trnih in sploh ne bi uživala. Na koncu se mora sprijaznit, da ne gre, ampak mu ni jasno, zakaj ne gre to tako, če je po njegovo tako enostavno... in na začetku so bili kratki stiki. Je pa vedno lažje, ker sedaj je enostavno it na sprehod za Savinjo, mali lahko je frutek, previjem ga v avtu, kjer je zaradi sonca toplo, v šoping ni problema it... v kino še ne greva, ampak bo kmalu tudi to na vrsti, danes smo bili na 3 urnem sprehodu z vozičkom... in življenje je veliko lažje. Zdaj ne vem, kje pri vama "šteka", ampak se mi zdi, da moški sploh ne razumejo nove situacije, kot da vsak živi v svojem svetu. Poleg tega njim ostane služba, nek star ritem življenja, me smo pa vržene v nekaj čisto drugega, neznanega, in čeprav lepega tudi monotonega, kar vpliva na naše počutje, občutke...hormoni divjajo...
Upam, da se z meseci izboljša vajin odnos in da se najdeta nazaj.

Upam, da so hormoni, ker tako hudo, da zjutraj ne bi mogla vstat, še ni. Mislim, da je največji problem to, da nikakor ne morem odklopiti, kaj je bilo med nosečnostjo z njegovimi starši, pri katerih sem bila zaradi otroka na ignore in kjer sva stanovala. Ker me grozno moti, ko gresta tja na obisk in težim zaradi tega - kar naenkrat sta otroka grozno vesela. Wtf?! Tega ne razumem in prepogosti obiski mi niso všeč, potem pa kaj rečem in nastane težava.

Zagotovo zato škripa na splošno, ja, se strinjam. Ker sva zaradi moje slabe volje glede zgoraj opisane zadeve oba bolj občutljiva.

Drugače se kar trudim, ampak saj veste, včasih gre boljše, včasih slabše

Nekako moram najti način, da preteklost pustim v preteklosti, drugače ne bomo mogli začeti zares uživati v sedanjosti, pa je škoda. Kaj naredite ve, kadar je kakšno stvar nujno pustiti, saj je že mimo, a nekako ne gre?

Pogovarjala sva se včeraj, prišla do zaključka, da mogoče je del težave tudi to, da meni podzavestno tolčejo take reči ven, čeprav je nelogično - izhajam iz ne preveč srečne družine, zdaj je sicer krasno, ko sem bila otrok, pa ni bilo, tako da si zdaj zelo zelo želim, da bi imel moj otrok lepše otroštvo. Mogoče je želja premočna in delujem v napačno smer.