Odnos z očetom

Ker mi je oče uro nazaj pošteno pokvaril dan se obračam na vas in se sprašujem če je to normalno kako me psihično uničuje. Da se sprva opišem: sem študentka, edinka, stara 19let in ponavljam prvi letnik ter delam preko študentskega servisa. Ne kadim, pijem priložnostno kakšen kozarček alkohola (zadnje čase skoraj nič saj večinoma vozim), droga me ne mika. Imam resnega fanta, ter nekaj dobrih prijateljic.
Hočem povedati, da starši nimajo nekega večjega razloga za to da bi bili jezni na mene, saj tudi v najhujši puberteti nisem imela nekih izpadov in kakšnih večjih težav. Ampak tu je problem moj oče, za njega sem po njegovih besedah "največje razočaranje v njegovem življenju", kar mi je ravnokar povedal. Ne vem s čem si to zaslužim, saj vedno pomagam staršem, ampak mu to očitno ni dovolj. Morala bi biti "popolna" in brez napak, tako kot on misli zase da je. Razlog da sem v njegovih očeh zguba pa naj bi bil to da nimam nekega hobija. Nekaj časa sem se učila igrat glasbilo, vendar si ga nisem mogla privoščit pa še svojega prostora nisem imela. Tako da sem tu izvisela na vsej črti. 9 let sem trenirala badminton in me nista prišla gledati niti na 1 tekmo, nobene vzpodbude, ničesar. Ni čudno da sem vse skupaj pustila, ko pa nisem imela več časa zaradi faksa in pa moralne podpore od doma. S čimerkoli sem se hotela ukvarjati, vedno mi je oče razblinil željo in me je minilo do vsega.
V šoli mi ni šlo slabo, v OŠ sem bila odlična, na gimnaziji povprečna, vseeno brez popravnih izpitov. Očeta nisem hotela obremenjevati in četudi mi kakšna snov ni šla od rok, sem se sama potrudla in naučila.
Nasplošno nimam nekih velikih težav, včasih pač pride tak dan da se s kom spričkam in pač povem mami zakaj sem tečna, nato pa doživim hladen tuš od očeta naj ju ne obremenjujem. Ne vem, ali je res to obremenjevanje če pač poveš staršem kaj te tare in zakaj si žalosten?
Zavedam se da nisem zlat otrok, vseeno pa me ne more non stop poniževati in se dreti name tako kot se že celo življenje. Imela sem tudi dokaj zmedeno vzgojo, saj sem včasih za isto stvar bila pohvaljena ali pa totalno nadrta.
Me zanima, ali si res zaslužim takšno vedenje od njega?  Da sem zaradi takih malenkostih najslabši človek v njegovih očeh in da ga moje solze niti malo ne ganejo?

Hej vidve! Najprej se začnita zavedati, da sta zlata otroka.  Zakaj ne bi bili?

Morrigan žal mi je za vse, kar se ti dogaja. Poskusi razumeti, da je enako vzgojo imel že tvoj oče. Verjetno tudi njemu ni nihče izkazoval ljubezni ter bil njega precej kritičen. On sam, se zato tega ni imel od nikogar naučiti. In danes se ne znajde, v kritiki do tebe pa pravzaprav utaplja svojo jezo in žalost do njega samega, in če je s kom kaj narobe, je to potem z njim in ne s tabo. Torej, on sam ima težave, ki pa jih na žalost sprošča na hudo napačen način.

Če imaš pogum, mu to poskusi povedati, če ne pa vedi, da te bo zamera do njega samo bremenila, zato je bolje, da to preprosto pustiš, da gre, ... vsakič ko te poniža, se opomni, da v resnici kritizira in ponižuje sam sebe in da je ta kritika na tebi ničelna, ker je namenjena njemu samemu. Ni jezen in razočaran nad teboj, ampak nad seboj. Potem pa se še opomni, da si zlat otrok, super oseba, ki pridno študira, ima sanje in cilje ter lepo prihodnost.  Lahko pišeš tudi dnevnik in vsa čustva, frustracije zapišeš vanj.

Inčika zate velja podobno. Le, da je pri tebi vredno premisliti, da bi bila kritika vožnje, lahko le njegov obup oz. strah: na ta način te želi zaščititi v prometu, ker ga v resnici zelo skrbi zate, ko recimo voziš avto/motor. Saj veš, kaj vse se danes dogaja na cestah in normalno je, da starše strašansko skrbi. Žal pa tvoj oče to skrb izraža s pretirano kritiko. Ne vem kakšen odnos imata sicer, ker si opisala le problem z avtom/motorjem, ampak tvoj bi se lahko rešil s pogovorom o tem, kako si želiš, da ti bolj zaupa in kako te ta kritika moti oz. bi bilo pametneje, če bi ti dal korektne nasvete. Moraš vedeti, da si še zelo mlada in imaš že oba izpita (motor in avto) in kot starša, bi tudi mene neznasko skrbelo.

In še nekaj za vse; odnos oče - hči je zelo kompleksen. Vem, sama iz lastnih izkušenj. Ima tudi hud vpliv od otroštva naprej in tja daleč v odraslost. Poskusite razumeti, jim ne zameriti, ker zamera bremeni in povzroča bolečino. Treba jim je vseeno za karkoli odpustiti, pa to ne pomeni, da jih zato okronate za očete leta, ampak osvobodite same sebe čustvenih bremen, ki so vam jih očetje naložili z napačno vzgojo ter to pustite in živite naprej. Dobro veste, da ste v resnici super, zlate osebe.

Punci, jaz bom rekla le, da vaju žal zelo, zelo razumem ... in en  obema. In Kiely ima prav, skušajta se čim manj obremenjevati s tem, čeprav vem, da je včasih prekleto težko. Predvsem pa se zavedajta, za z vama ni popolnoma nič narobe.

Inčika, Kiely in Tanja- resnično hvala za vzpodbudne besede!

Inčika tebi pa en in upam da boma res kdaj našli kakšno rešitev. Sicer pa si pomoje super punca in ni razloga za očetove besede. Ti pa svetujem da se med vožnjo posvetiš vožnji sami in preslišiš očetove besede, saj ti s kritiziranjem med vožnjo samo škodi.  Na srečo so moji doma toliko uvidevni ker imam attention-deficit disorder, da ne debatirajo z mano ko vozim.
Kiely mislim da si čisto zadela mojega očeta, saj je res imel probleme z odnosom z mojim dedkom (ki ga več ne vidim odkar sta se z omo pred 15 leti ločila). Vendar res ne razumem zakaj ne more toliko čustveno odrast, da svojih frustracij ne projecira na mene. Da ne omenjam, da se dejansko bojim pogovarjat z njim, ker nikoli ne vem kakšen odziv pričakovati. Zato se že nekaj let pogovarjam z njim samo nujne stvari in mi pomoje on to tudi zameri.
Pozabila sem prej še omenit da mu je denar bolj pomemben kot pa medčloveški odnosi, saj je rekel da raje vidi da pridem k njemu če rabim denar (nisem še nikoli tega naredila), kot pa če imam kakšne srčne/prijateljske težave. Na njegovo žalost sem pač človek ki ima raje prijatelje kot pa denar. In raje zamenjam ves denar tega sveta za dokaj normalen odnos z njim in da se bom lahko pogovarjala brez strahu pred njegovim kritiziranjem. In pol mi še reče da sem parazit...
Mi je pa veliko lažje že to, da sem se lahko tukaj izpovedala.

Najprej en velik obema.
Težko bi rekla, da vem, kako se počutita, kajti moj očim je meni bil krasen oče, zato nisem doživljala ničesar podobnega. Najbolj pravilno bi bilo, da bi sedli vsi v družini skupaj in se pogovorili, ampak najbrž zadeva ne bo zalaufala, če bosta za pogovor samo vidve, starši pa ne. Vseeno bi priporočala, da poizkusita ter tam iskreno povesta, kako se počutita. Če ba do pogovora ne bo prišlo, potem je najbrž najbolje, da se probata čim manj obremenjevat s situacijo, pač špilajta po pravilih, ampak živita svoje življenje. Konec koncev bosta kmalu lahko samostojni.
Predvsem pa ne pozabit, da sta super dekleti, na kateri bi bila večina normalnih staršev ponosna - ja, vsake toliko kakšna stvar spodleti, ampak se znata postavit na noge in situacije uspešno rešit. Kar pogum, pa ponosni bodita nase - veliko sta že dosegli in še veliko bosta - čeprav bosta vmes kritizirani in poniževani - vedita, da ni tako, kot si vajina očeta mislita!!
Po pohvale pa vzpodbude, če jih ne dobita doma, pa kar sem na PL - meni je to že kar nekajkrat pomagalo.

Pri nas je tak, da se z mamo še kar dobro razumem in ko se s fotrom kaj spričkama dostikrat pove kaj meni v prid, ampak je navsezadnje vseeno raje nevtralna in tiho. Pogovor pa več ni rešitev, sem mu že kot otrok govorila kako mi je, pa ga nikoli ni ganilo, tako kot tudi včeraj ne. Zdaj mi vsaj na srečo več ne grozi s poboljševalnico, tako kot v srednji šoli ko več nisem mogla bit tiho in sem se postavila za sebe. 

Pa še enkrat, hvala vsem za odgovore, zlate ste!

Čustveno odraste lahko verjetno samo s pomočjo kakšne psihoterapije, ker dvomim, da so očetje dovolj močni, da bi to znali rešit sami. Pa še to bo veliko moral delat na sebi. Mislim, da ti ne zameri, ampak verjetno zameri le sam sebi, ker deep down zagotovo ve, da te je on sam odgnal stran. V bistvu vsakič, ko pride v svoj element (te kritizira,...) verjetno v njem vre tisti otrok iz otroštva, ki je bil tudi sam ``teroriziran´´.

Verjamem, da se ne moreš z njim pogovorit, pa saj se ti načeloma tudi ni treba. Morrigan ti se samo zavedaj, da s tabo ni nič narobe in da za prav nič nisi kriva. Ko pa rabiš pogovor pa je potem najbolje fant oz. kakšna prijateljica. In verjemi, da tvoja mamo drži s tabo, samo jo je preveč strah očeta/moža, da bi se mu uprla in te branila.

  Drži se.

Hvala vam, prav fajn se počutim ko preberem te odgovore in vidim da nisem sama nič kriva.

Vse pametno je že napisano in ne bom dolgovezila, samo še 1x poudarila da res nisi ti kriva.