No, ok. Po dolgem razmisleku sem se le odločila, da napišem
nekaj oz. vas povprašam za nasvet in pomoč. Na stvari pa je to. Namreč stara
sem 18 let (pred kratkim dopolnila). Moram povedat, da sem zelo nesamozavestna
(imela sem probleme z motnjami prehranjevanja in tako izgubila vsakršno
zaupanje vase). Ok samozavest probam nekak dvignit, pa mi ne uspeva najbolje.
Ne vem, kako se naj lotim pridobivanja samozavesti? Na primer en primer: me
prijateljica pokliče (kar se redko zgodi), pa slučajno nisem zraven in ne
slišim. Ko vidim, neodgovorjen klic, je ne pokličem nazaj, saj si mislim, ok
ona rabi mene naj me pokliče še enkrat. Pa mogoče pokliče tako še enkrat pa me
spet ni zraven, ampak jaz ne upam poklicat nazaj. Potem pa me naslednji dan
nadere, nahruli, zameri (čemur se sploh ne čudim, saj bi jaz verjetno tudi
zamerila), ampak jaz se sploh ne branim, samo poslušam, ne upam povedati
ničesar, celo potrdim ji vse ko mi reče, da sem hinavka, zahrbtnica… Ne vem kaj
je z mano, ker včasih nisem bila taka. Sem se branila, pa tudi ni me bilo strah
z nekom govorit ali kar koli. Sedaj pa kar ne upam in ne znam. pa tudi težko navežem pogovor.
Drugi problem je to, da sem vedno doma. Oz. stara sem 18
let, pa ne hodim ven po žurih, na pijače pač nekam kot počno to vsi drugi
normalni vrstniki. Eni me zato zelo čudno gledajo in me imajo za čudakinjo. Saj
jaz bi šla ven, toda nimam s kom. Ok, saj so me že povabile prijateljice, ampak
ne vem, vedno me nekaj zaustavi, da ne grem. Si mislim, pa kaj bom jaz z njimi,
saj smo si zelo različne (z eno sva si res popolnoma različni). Vem, moja
napaka, sama sem si kriva. Pa lahko bi šla ven tudi s svojim bratom in njegovo
družbo, toda bojim se kako me bodo sprejeli. Vem, vse preveč razmišljam in
analiziram, toda res vas lepo prosim za nek nasvet, ki bi mi lahko pomagal. Ali
pa kaj bi ve naredile na mojem mestu, ker sem že včasih res obupana.