Pozdravljene.
Na vas se obračam, če mi boste morda znale pojasnit naslednji problem.. S sedanjim fantom sva skupaj malo več kot dve leti, tudi že živiva skupaj skoraj toliko. Naj povem takoj na začetku, da mi ni nikoli dal kakršnegakoli dvoma, da me ne bi imel res rad, ali da bi podvomila v njegovo zvestobo. In to je dejansko prvi tak fant.
Vseeno pa se tega groznega občutka ne morem in ne morem znebit. Vem, da ta problem izhaja iz mene same. V otroštvu sem gledala, kako je oče varal mamo vsem na očeh, mama pa je jokala meni, 13letnici, na ramenih. Vse sem gledala, vse vedela, vse postopke (na kakšen način moški varajo, razne trike itd,.. oče je imel svoj mobitel v avtu, kamor si je hodil dopisovat z njo, obleke ki mu jih je ona kupovala, je skrival v omari,.. ). Moram rečt, da sem to prenašala v redu, očeta pa takrat nisem preveč spoštovala.
Ko sem imela prvega fanta, sem v 6 mesecih bila le enkrat ljubosumna (ko se je zelo očitno spogledoval z dekletom v lokalu). Nikoli, res nikoli, nisem pomislila, da bi si lahko našel boljšo ali kakšno drugo, da bi si pisaril s kakšno drugo itd.
Pri drugem fantu je bilo podobno, kot da ne bi vedela kaj je ljubosumje,..
Pomembno dejstvo je tudi to, da nikoli nisem bila kaj preveč zadovoljna sama s sabo, vedno sem kaj našla (od očeta sem pa itak stalno poslušala, da ženska mora bit koščeno suha, da bo komu všeč) in najbolj pogosto to, da sem debela (nikoli mi ni tega nihče rekel, vsi so zijali v mene, če sem normalna s takimi izjavami). Vedno sem tudi kolikor toliko skrbela za postavo /ker sem imela preveč časa (če živiš pri starših, ki operejo, zlikajo, skuhajo,..), pred zmenki sem se urejala tudi po dve uri, da sem ja bila lepa.
Skratka - tisto, ko pravijo, da se ženska zapusti, ko ima fanta, je bilo pri meni ravno narobe. Ko sem ga imela, sem zacvetela in se začela urejat, bolj skrbet zase itd. Nisem pa fanta nikoli imela samo zato, da bi ga imela. Znam biti sama s sabo in uživam v lastni družbi, sem bolj volkulja samotarka.
No, da se vrnem k osnovnemu problemu.
S tem fantom zdaj sem srečna, če pa ne bi imela takih brezveznih pomislekov (fant mi je 110% zvest), bi bilo moje življenje praktično sanjsko. Naj povem en primer. Ko sem pospravljala njegovo omaro, sem našla nek šal, ki ga v 2 letih še nisem videla. Povohala sem ga, dišal je, srce mi je začelo razbijat in stopila sem pred njega; Čigav je ta šal? Rekel je, da mu ga je podarila mama. Šal sem nesla nazaj, ko pa sem ga še enkrat pregledala, sem na njem našla roza baucko (tisto ko se pulover mucka) in ja, kmalu bi me menda kap. Fant je rekel, da naj neham, da ima ta pulover že par let in da ne ve, s kje ta bauca. Meni pa so se delali filmi v glavi izpred parih let, kako je bilo ko je mama odkrila tujo obleko v omari in kako je postala histerična.
Čez par dni sem se spomnila, da sem šal res že videla prej. Postalo me je tako sram, tako sram.. ko sem bila sama, sem se zjokala.
Fant ve za mojo "preteklost v družini" in razume moje strahove, res je razumevajoč glede tega. Enkrat ali dvakrat sem mu rekla, da si zasluži bolj normalno punco, kot sem jaz. Je rekel, da noče nobene druge, da sem jaz zanj popolna, da me ljubi tako kot sem, da tudi on ni popoln in ima svoje napake in preteklost.
Priznam tudi to (on tudi to ve), da sem na skrivaj trikrat vzela njegov telefon in ga prečekirala (smse, maile, slike). Nikoli, nikoli, nisem našla ničesar in tega sem se odvadila, tako da glede tega sem se popravila.
Včasih razmišljam, da mogoče nisem za zveze, da bi vse skupaj zaradi svojih občutkov kar zaključila, ampak vem, da bi bilo pri naslednjem enako. Naj bom do konca življenja samska, bi bilo to bolje?
Naj povem še, da teh stvari ne razmišljam dnevno ali tedensko. Pride kak tak moment (če imam slab dan, me zmoti že če gleda kakšno lepo žensko v kakem članku, ampak tega seveda ne rečem na glas 
hkrati me pa ta slaba volja mine v naslednjem trenutku).
Največ pa k temu pripomore, da sem se v zadnjem letu malo zapustila. Zredila sem se za nekje 4kg (kar mu je čisto všeč, stalno me poka po riti 
), gibanje sem opustila ker imam doma dovolj dela (kuhat, pospravit, prat, od službe se moram pa tudi malo odklopit - rada berem knjige,..). Skratka, pri njemu nimam več tistega občutka, da moram bit perfect za pogledat, ne trudim se več kot sem za druge. In tega ne razumem. Kako, da sem pri drugih imela tako motivacijo jim ugajat po videzu, zdaj pri tem fantu, s katerim se vidim doživljenjsko (in on z mano) pa ne? 
Ne razumem!
Razmišljala sem že o strokovni pomoči, kak pogovor pri psihologu, ampak trenutno si tega ne morem privoščit, nočem pa tudi imet kakršnekoli zabeležke glede tega... pač tabu tema, še vedno..
Prosim vas za kakšen nasvet ali morda, če ste se kdaj znašle v podobni situaciji, kaj ste naredile.. Hvala vam vsem 
