Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Ne razumem več same sebe

Emma*
Starost: 34Pridružen: 17. apr 2015Prispevkov: 3Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 28. apr 2015 14:29
Povezava do prispevka

Pozdravljene.

Na vas se obračam, če mi boste morda znale pojasnit naslednji problem.. S sedanjim fantom sva skupaj malo več kot dve leti, tudi že živiva skupaj skoraj toliko. Naj povem takoj na začetku, da mi ni nikoli dal kakršnegakoli dvoma, da me ne bi imel res rad, ali da bi podvomila v njegovo zvestobo. In to je dejansko prvi tak fant.

Vseeno pa se tega groznega občutka ne morem in ne morem znebit. Vem, da ta problem izhaja iz mene same. V otroštvu sem gledala, kako je oče varal mamo vsem na očeh, mama pa je jokala meni, 13letnici, na ramenih. Vse sem gledala, vse vedela, vse postopke (na kakšen način moški varajo, razne trike itd,.. oče je imel svoj mobitel v avtu, kamor si je hodil dopisovat z njo, obleke ki mu jih je ona kupovala, je skrival v omari,.. ). Moram rečt, da sem to prenašala v redu, očeta pa takrat nisem preveč spoštovala.

Ko sem imela prvega fanta, sem v 6 mesecih bila le enkrat ljubosumna (ko se je zelo očitno spogledoval z dekletom v lokalu). Nikoli, res nikoli, nisem pomislila, da bi si lahko našel boljšo ali kakšno drugo, da bi si pisaril s kakšno drugo itd.

Pri drugem fantu je bilo podobno, kot da ne bi vedela kaj je ljubosumje,..

Pomembno dejstvo je tudi to, da nikoli nisem bila kaj preveč zadovoljna sama s sabo, vedno sem kaj našla (od očeta sem pa itak stalno poslušala, da ženska mora bit koščeno suha, da bo komu všeč) in najbolj pogosto to, da sem debela (nikoli mi ni tega nihče rekel, vsi so zijali v mene, če sem normalna s takimi izjavami). Vedno sem tudi kolikor toliko skrbela za postavo /ker sem imela preveč časa (če živiš pri starših, ki operejo, zlikajo, skuhajo,..), pred zmenki sem se urejala tudi po dve uri, da sem ja bila lepa.

Skratka - tisto, ko pravijo, da se ženska zapusti, ko ima fanta, je bilo pri meni ravno narobe. Ko sem ga imela, sem zacvetela in se začela urejat, bolj skrbet zase itd. Nisem pa fanta nikoli imela samo zato, da bi ga imela. Znam biti sama s sabo in uživam v lastni družbi, sem bolj volkulja samotarka. 

No, da se vrnem k osnovnemu problemu.

S tem fantom zdaj sem srečna, če pa ne bi imela takih brezveznih pomislekov (fant mi je 110% zvest), bi bilo moje življenje praktično sanjsko. Naj povem en primer. Ko sem pospravljala njegovo omaro, sem našla nek šal, ki ga v 2 letih še nisem videla. Povohala sem ga, dišal je, srce mi je začelo razbijat in stopila sem pred njega; Čigav je ta šal? Rekel je, da mu ga je podarila mama. Šal sem nesla nazaj, ko pa sem ga še enkrat pregledala, sem na njem našla roza baucko (tisto ko se pulover mucka) in ja, kmalu bi me menda kap. Fant je rekel, da naj neham, da ima ta pulover že par let in da ne ve, s kje ta bauca. Meni pa so se delali filmi v glavi izpred parih let, kako je bilo ko je mama odkrila tujo obleko v omari in kako je postala histerična.

Čez par dni sem se spomnila, da sem šal res že videla prej. Postalo me je tako sram, tako sram.. ko sem bila sama, sem se zjokala.

Fant ve za mojo "preteklost v družini" in razume moje strahove, res je razumevajoč glede tega. Enkrat ali dvakrat sem mu rekla, da si zasluži bolj normalno punco, kot sem jaz. Je rekel, da noče nobene druge, da sem jaz zanj popolna, da me ljubi tako kot sem, da tudi on ni popoln in ima svoje napake in preteklost.

Priznam tudi to (on tudi to ve), da sem na skrivaj trikrat vzela njegov telefon in ga prečekirala (smse, maile, slike). Nikoli, nikoli, nisem našla ničesar in tega sem se odvadila, tako da glede tega sem se popravila.

Včasih razmišljam, da mogoče nisem za zveze, da bi vse skupaj zaradi svojih občutkov kar zaključila, ampak vem, da bi bilo pri naslednjem enako. Naj bom do konca življenja samska, bi bilo to bolje?

Naj povem še, da teh stvari ne razmišljam dnevno ali tedensko. Pride kak tak moment (če imam slab dan, me zmoti že če gleda kakšno lepo žensko v kakem članku, ampak tega seveda ne rečem na glas Wink hkrati me pa ta slaba volja mine v naslednjem trenutku).

Največ pa k temu pripomore, da sem se v zadnjem letu malo zapustila. Zredila sem se za nekje 4kg (kar mu je čisto všeč, stalno me poka po riti Big smile ), gibanje sem opustila ker imam doma dovolj dela (kuhat, pospravit, prat, od službe se moram pa tudi malo odklopit - rada berem knjige,..). Skratka, pri njemu nimam več tistega občutka, da moram bit perfect za pogledat, ne trudim se več kot sem za druge. In tega ne razumem. Kako, da sem pri drugih imela tako motivacijo jim ugajat po videzu, zdaj pri tem fantu, s katerim se vidim doživljenjsko (in on z mano) pa ne? Unhappy Ne razumem!

Razmišljala sem že o strokovni pomoči, kak pogovor pri psihologu, ampak trenutno si tega ne morem privoščit, nočem pa tudi imet kakršnekoli zabeležke glede tega... pač tabu tema, še vedno..

Prosim vas za kakšen nasvet ali morda, če ste se kdaj znašle v podobni situaciji, kaj ste naredile.. Hvala vam vsem Smile

0
Nazaj na vrh
meme
Starost: n/aPridružen: 24. avg 2011Prispevkov: 1393Kraj: /Status:Offline
Objavljeno: 28. apr 2015 21:28
Povezava do prispevka

Če sem prav razumela pravzaprav sprašuješ za dva ''problema''.

Prvi je v povezavi z ljubosumjem in glede na to kar si napisala, vrjamem da je to zate precej občutljiva tema. Mislim, da je super, da si fantu povedala za svojo preteklost in da tudi, kadar imaš kak dvom ali pomislek (kot recimo situacija s šalom), da mu to poveš, ga vprašaš kaj je s tem, itd. Mislim, da je bolje, da si iskrena in mu poveš kaj te tare, kot pa da zadržuješ v sebi in mučiš samo sebe, še posebej ker praviš, da mu popolnoma zaupaš in vrjameš da ti je zvest. Glede na tvojo preteklost pa vrjamem, da mu nebo težko povedat in te 'potolažit' da je vse ok, ker je sigurno razumljivo, da si pač bolj skeptična in imaš strah pred varanjem oz. nezvestobo.

Kar se tiče pa obremenjevanja z videzom oziroma tvoje skrbi glede tega, da si se do sedaj pri bivših fantih bolj trudila oz. obremenjevala s tem kako izgledaš pa bi tudi rekla, da je to dober znak. Če se ob nekom počutiš lepo, zaželjeno, privlačno, potem po mojem mnenju odpade tista pretirana obsesija z lastnim videzom in stalna potreba po lepotičenju, mazanju, gledanju v ogledalo, obremenjevanju z vsakim pridobljenim gramom itd. Seveda je prav, da človek skrbi zase in se potrudi za svojega partnerja, ampak ne v smislu, da ti je to v breme (kot si napisala, da si prej bila po 2 uri v kopalnici, da si bila lepa) in da imaš občutek, da moraš nekomu drugemu 'ugajati'.

Glede pomoči psihologa pa sicer mislim, da obstaja tudi brezplačna pomoč oziroma se lahko obrneš na svojega osebnega zdravnika, ki ti napiše napotnico. Čakalne dobe so verjetno dolge, ampak imaš pa potem tudi čas, da se pripraviš. In obisk psihologa danes ni več noben tabu in če misliš, da bi ti koristilo, bi mogoče bilo dobro razmislit kaj tudi v tej smeri, škodit verjetno ne more - če ti nebo všeč, pač ne greš več.

Vsak človek ima svojo ''prtljago'' oziroma preteklost, zaradi katere je danes takšen kot je, ravno to je tisto kar ga dela posebnega, unikatnega in hkrati tudi zanimivega. Kot si rekla, se trudiš in ravno to je bistvo. Prepoznat problem, se probat iz njega nekaj naučit in it preko njega. Gotovo ni to nekaj, kar se naredi iz danes na jutri, ampak če imaš ob sebi pravega partnerja, po moje nebi smelo bit problema. Nobena zveza pa ni popolna in posuta z rožicami 24 ur na dan, vsak dan, zato tudi, če imaš kdaj kakšen ''slab dan'' in pač pridejo na plan tvoji strahovi itd., ne obupat in kar rečt: 'eh, jaz pa nisem za zvezo' smiley. Ravno v tem je po moje tudi čar tiste res prave resne zveze - skupno reševanje problemov, ne pa bežanje/skrivanje pred njimi, ker je 'pretežko'. 

0
Nazaj na vrh
summerbreeze
Starost: n/aPridružen: 19. avg 2013Prispevkov: 50Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 29. apr 2015 12:00
Povezava do prispevka

Glede na dogodke z očetom in mamo v tvojem otroštvu, se mi zdijo tvoja občutja in ravnanja logična posledica tega. Vidim, da se tega tudi sama zavedaš in zdi se mi dobro, da si že sama pomislila tudi na psihoterapevtsko pomoč. Mislim, da bi ti taka pomoč, pogovor  z osebo usposobljeno za tovrstne zadeve, zelo koristila pri odkrivanju in odpravljanju težav. Ne skrbi, nikakor ne boš "zaznamovana", saj psiholog oz. psihoterapevt ni isto kot psihiater. Vsi bi kdaj pa kdaj potrebovali takega strokovnjaka. Tako da se kar opogumi in naredi kak korak naprej v tej smeri.

Kar se tiče tega, da se ne rihtaš več tako zelo kot včasih in da, nimaš več te potrebe, se meni to niti ne zdi nekaj slabega. Vzami to, kot da si tudi ti morda osebnostno zrastla in tudi partner in vajin odnos ne verjamem, da je na isti stopnji kot na začetku, ampak se razvija. Tako, da če se počutiš ok in udobno v svojem telesu, mislim, da ni nobene panike. Vrjamem, da so tudi za težave s tvojo samopodobo krive razmere v otroštvu. Predvsem izjave s strani očeta, kar je verjetno močno vplivalo na občutek tvoje lastne vrednosti. Poskušaj delat na svoji (bolj) pozitivni samopodobi in samoljubezni do sebe. Probaj morda vzet kako knjigo na to tematiko v roke, ko si itak napisala, da rada bereš. Priporočam recimo od Bruna Šimleše (hrvaški avtor) Šolo življenja ali pa Ljubeznoslovje.

Zdi se mi fino, da partner ve za izvor tvojih težav, kar se tiče preverjanja telefona, pa se le probaj kontrolirat in se izogibaj temu, če kot praviš, nimaš nobenega tehtnega razloga za to. To namreč zna vodit samo v nove povode za sumničanja in nezaupanja, čeprav ni nobenega razloga za to. 

 

 

0
Nazaj na vrh
niika
Starost: n/aPridružen: 20. avg 2008Prispevkov: 486Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 5. maj 2015 14:07
Povezava do prispevka

Iskreno povedano, jaz sploh ne mislim, da imaš kakšen problem...dokler se zavedaš, kaj in kdaj delaš narobe in to želiš popraviti in se trudiš za to, se mi zdi, da se sploh nimaš za kaj sekirati. Vsi smo krvavi pod kožo, kdaj ljubosumni, včasih slabe volje, včasih v razvlečeni trenirki in včasih nališpani od glave do pet (iz napisanega sklepam, da je to tvojemu fantu povsem jasno). That's life. Je pa logično, da te večkrat grize bolj, kot bi te moralo (zaradi očetovih dejanj), pa še tu vidim, da se vsega tega zavedaš, se opravičiš, ko se moraš itd. Put a smile on your face! You're a healthy young woman smiley

0
Nazaj na vrh
Stasa9222
Starost: 28Pridružen: 27. jul 2017Prispevkov: 2Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 30. jul 2017 14:43
Povezava do prispevka

Zdravo,

prvič pišem na ta forum, ker nisem vedela kam bi napisala svoj problem sem se oglasila kar tukaj. Imea sem fanta par let, to je bil moj prvi fant v katerega sem se zaljubila. Med nama je biblo lepo, čeprav sma se velikokrat sporekla ampak sva se vedn pobota.Ta fant bi za mene naredil vse, saj sva šla narazen enkrat zaradi moje krivde, ker pač nisem vedela kaj naj storim. Zelo me moti da ima v družini prisoten alkohol,oče in brat. Njegovi prijatelji pa so tudi vsi iz takšnih "čudnih" družin, kot da se med njimi počuti domače, saj se druži samo s takšnimi.

Po treh mesecih sva bila nazaj skupj, saj nisva mogla eden brez drugega, sej po enem leti pa sem ga jaz spet pustila, ker me spet motijo iste stvari. In zaradi tega sem zelko zmedena in nevem kaj bi rada. Imam ga rad vendar zaradi takššnih stvari sem v dvomih in me je strah prihodnosti z njiim, saj bo vedno obkrožen z ljudmi z "alkohom" . Še sedaj mi piše kako me pogreša itd, vendar jaz ne vem kaj storiti, ali je imel kdo podoben problem?

Ali mislite da tak človek iz takšne družine lahko čez par let zabrede v alkoholizem? Zelo me je strah da mu delam krivico,,vendar res nevem kaj storiti saj pri meni in v moji družini ni bilo nikoli problemov z alkoholom,,prosim za odgovor če seveda kdo razumem kaj sem hotela napisati Smile hvala

0
Nazaj na vrh
Tanja
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2003Prispevkov: 44926Kraj: Planet LepoteStatus:Offline
Objavljeno: 31. jul 2017 10:21
Povezava do prispevka

Pozdravljena, Staša, in dobrodošla na Planetu lepote.

Odločiti se boš morala sama, lahko pa ti dam nekaj smernic za v razmislek:

  1. "Zelo me moti da ima v družini prisoten alkohol,oče in brat. Njegovi prijatelji pa so tudi vsi iz takšnih "čudnih" družin, ..." - se ti zdi prav, da fanta kaznuješ za nekaj, za kar ni sam kriv in nima na to nobenega vpliva? Sorodnikov si ne izbiramo sami - vsak bi bil rad iz srečne, ljubeče, uspešne družine. Če pa ON tudi pije ipd. - potem pa samo stran. 
     
  2. "... kot da se med njimi počuti domače, saj se druži samo s takšnimi." Ljudje delujemo po (nezavednem) principu, da se ne odločimo nujno za tisto, kar je najboljše za nas, ampak za tisto, kar nam je znano, ker nam je to domače in torej na nek način varno (ne dejansko varno, ampak varno v smislu, da je poznano in zatorej delno predvidljivo). Zato npr. hčerke alkoholikov skoraj praviloma izberejo partnerje alkoholike.

    Sicer velja "povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si", po drugi strani pa tudi, da če on NI tak (to boš sama najbolje v/i/edela, če nisi preveč slepo zaljubljena), ni pošteno do njega, da ga mečeš v isti koš. Bi pa definitivno moral stran iz t(ak)e družbe, t(ak)ega okolja. Ampak to je nekaj, kar bo moral sprevideti in se odločiti on sam - ne bo zaleglo nobeno prepričevanje ali siljenje. Vsak mora sprevideti in se odločiti sam, če ne, ni trajnih rezultatov.
     
  3. "... sem ga jaz spet pustila, ker me spet motijo iste stvari. In zaradi tega sem zelko zmedena in nevem kaj bi rada." Če te njegova družba moti - in upravičeno te - in si ga zato že drugič pustila, potem veš, kaj bi rada.smiley Ostane ti še ultimat, da pusti slabo družbo in gre naprej v življenju. Ampak to pomeni, da se ga boš morala 100% držati - če ostaneta skupaj in ne bo pustil dužbe, odideš za vedno. Če ne boš, bo sprevidel, da lahko ne drži svojih obljub in jih bo vsakič znova prelomil; ti pa boš vsakič znova razočarana. Sledilo bo še kup tvojih odhodov in kup vračanj, minevala bodo leta v (zate) totalno nesrečnem razmerju. LETA življenja boš vrgla stran.
     
  4. "... Ali mislite da tak človek iz takšne družine lahko čez par let zabrede v alkoholizem?" Iz kakršnekoli družine lahko zabrede v alkoholizem, ker je to le eden od dejavnikov, ki vpliva - predvsem vpliva tudi karakter, osebnost posameznika (koliko je močan oz. koliko podleže težkim okoliščinam v življenju); pa okoliščine življenja. Vsak ima neko svojo mejo, kjer se 'zlomi' pod preveč težkimi okoliščinami - je pa vprašanje, kaj ta zlom pomeni. Eden bo pristal v psihiatrični; drugi se bo zapil/zadrogiral; tretji vse skupaj 'poslal nekam' in odšel in nato začel na novo; četrti izgorel ...

Skratka, to je stvar, o kateri moraš dobro pretehtati okoliščine; kaj bi sama rada; na kaj si pripravljena pristati in na kaj ne; ter kaj je on pripravljen NAREDITI (ne OBLJUBITI, ampak NAREDITI. Praznih besed so vsi polni).

Srečno in poročaj, kako in kaj se je odvijalo naprej.smiley

A health and beauty freak.
0
Nazaj na vrh
Stasa9222
Starost: 28Pridružen: 27. jul 2017Prispevkov: 2Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 6. avg 2017 21:57
Povezava do prispevka
Hvala za taksen odgovor! Ste mi zelo odprli oci in da razmislim o tem, v resnici v sebi to vem,vendar mi je tudi sam veckrat povedal da ga ne smem primerjati z drugimi , ampak se ne zaveda da dela taksne stvari. Sedaj nisma vec skupaj in se tudi ne slisiva, ceprav mi je se nekaj dni pisal, vendar midlim da tudi do njega ni posteno zaradi mojih dvomov o njem, saj mislim da me ima iskreno rad vendar pri meni ni 100%, in zdej sm odlocna da se je ta zveza koncala, ceprav upam da bova nekoc prijatla hh sj vem da je to skor nemogoce ne
0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Ne razumem več same sebe
Stran 1 od 1
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • [*jag0da*] 14. jul 2020 11:04
    Odlična formula
  • Tanja 15. apr 2020 13:56
    Pozitivno presenečenje :)
  • Tanja 25. mar 2020 19:31
    Uau! Totalno pozitivno presenečenje
  • numi 24. mar 2020 18:18
    zimski
  • numi 24. mar 2020 18:00
    Dobra ampak
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
Narava pomaga blažiti nekatere negativne vplive drakonskih ukrepov.