Naše plače in preživetje

Nič ni narobe če si lahko privoščiš več. Hvala bogu si tako ti kot jaz in še marsikdo lahko privošči več. In prav je da si in uživa življenje. Če pa si česa (ne življensko nujnega) ne moreš privoščiti pa tudi ni da bi se ustrelil.

 Z vsem ostalim kako preživijo družine s tako malo denarja, koliko osnovnih odrekanj je...se strinjam z vami...

Se moram tudi jaz strinjati, brez trdnega zaledja in konkretnih sposobnosti se lahko slikaš, pa tudi če imaš 5 doktoratov. 

Jaz se tudi podpisujem. Takole stanje je živa mizerija.
Sicer je res, da sem si privoščla 300 € na mesec kredita za avto in pač plačam si telefon in sem totalno brez kakršnih koli stroškov pa komaj sfolgam.
Ama človek si nebi smel privošlit niti kave zunaj, da bi uspel mogoče kaj prišparat.

Podpis pod Tikkino razmišljanje v celoti (samo da jaz še nimam 800 evrov na mesec)

Glede tega se mi zdi,da je res vse od sreče odvisno,v kakšnem okolju si rojen... Ker če imaš danes starše,ki ti ne morejo nuditi in pomagati nič pri osamosvajanju je tako kot je ena rekla: Lahko maš pet doktoratov,če nimaš dnarja,da se nardiš drugačnega od drugih,da poiščeš znanje drugje (to znanje je večinoma plačljivo...Tečaji tu tečaji tam) boš pač v življenju lezel skoz z eno bedno plačo za univerzitetno izobrazbo.
Čeprav sama študiram poklic,ki je trenutno totalno v razcvetu in vse diplomate lepo poberejo,še celo tiste,ki nimajo diplome...pa mi je ob tem,ko se uzrem nazaj žal,da si nisem namesto gimanzije izbrala kake lesarske šole. Kot mizarka bi bajno služila s poklicno izborazbo,pa naj se sliši še tako čudno za žensko - zame tukaj ni tabujev.

Ko sem bila jaz majhna,smo bili kar revni. Vendar se tega ne spomnim,ker so se do 4 leta moje starosti začele obračati stvari na bolje...Mami je dobila zemljo od babice,naredili smo hišo (vse brez kreditov)...oče je začel popoldansko dejavnost,delal 16 ur na dan...In mu je uspelo v taki meri,da ima danes izredno uspešno podjetje od katerega vsi živimo. Če bo podjetje obstalo tudi v prihodnosti, za kar so možnosti velike pa bom mogoče tudi sama prevzela vodenje podjetja ampak to je potem tisto, ko na delo nikoli ne pozabiš,razen ko spiš. Ni nekega standardnega delavnika, je samo dosti denarja,pa dosti dela. Rataš deloholik, kot oči.

 V življenju torej nisem čutila pomanjkanja in me je groza,če bi ga kdaj morala.

Nisem razvajena,večino svojega denarja prišparam,imam Zoisovo štipendijo,sem v tretjem letniku, delam ne. Verjetno bom poskusila kje po končanem tretjem (letos pride usmeritev). Ko gledam svoje kolegice,ki imajo prav tako Zoisovo štipendijo in so tako razsipne,se vprašam kam danes vse skupaj pelje...Vse ponucajo za obleke,čevlje,ma vse...Jaz tudi kar rabim si privoščim,kar si želim si privoščim,ampak moje želje niso velike in so izvedljive. Tako imam vseeno kar par tisoč evrov prišparanih s strani štipendije... One pa minus na računu.

Fant ima okrog 1500€ plače (and growing). Dokler ne diplomiram o skupnem življenju ne razmišljava,vidim pa da brez kreditov praktično ne bo nič...Z njegove strani se razen na njegov denar na kakšno pomoč s strani staršev ne moreva zanašat,saj je standard na njegovi strani precej nižji kot pri meni. Meni pa bodo upam da pomagali,pri osamosvajanju,če bodo le takrat še mogli..Zaenkrat mi starša uspeta kriti vse tečaje,ki jih ob študiju potrebujem zato,da bom na koncu drugačna od tistih,ki bodo poleg mene diplomirali.

ne predstavljam si življenja z danes na jutri,meni je samoumevno da imam na računu ves čas 4 številke, pa čeprav zato včasih cel mesec sama sebi ne naredim drugega stroška kot bencin. Denar pa pač šparam za opremljanje bodočega stanovanja/hiše,pač za karkoli v tej smeri in temu namenjam tudi počitniške plače...

Danes mladina ne gleda toliko v prihodnost kot bi morala in potem je sranje in gora kreditov in hipotek...Je treba že pred 20 letom začet razmišljat pa šparat da boš lahko živel,če se mene vpraša....