Naše plače in preživetje

Huh ste se zaklepetale Romy, nekako kot je Lai razumela moj post, ne gre za več ali manj zadovoljstva pač pa "preživetje" in zelo omejene možnosti, da bo kdaj bolje, če ne dobiš zaznavno višje plače. In ne govorim z vidika posameznika, ki ima stanovanje, ampak z vidika nekoga, ki si poskuša ustvariti življenje, družino. Niti ne govorim o tem da se odrečeš šminki in čevljem, ampak o tem, da če ima družina prihodek 1000 EUR, daje 400 EUR za najemnino, 300 EUR za stroške (avtomobil vštet)...najbrž mi ni potrebno nadaljevati. In lahko šparajo, kar se prišparati da, nikoli ne bodo zbrali za polog za stanovanje, nikoli ne bodo dobili kredita, vedno bo neka najemnina, vedno bo nekaj.

Lahko samo rečem been there, seen that in če je nekaj ziher je to, da tega nočem nikoli več doživeti, še manj pa da bodo to doživljali moji otroci, in če bo treba bom delala 18 ur na dan. In ja, bila bi manj zadovoljna z nižjim standardom, ne bi bila nesrečna, a bila bi manj zadovoljna. Spet ne gre za čevlje, šminko, ampak za občutek, da si nekaj dosegel, ustvaril in da lahko uresničiš svoje sanje, da si privoščiš kar si želiš, da nimaš skrbi zaradi denarja. Morda zveni materialistično, a v bistvu ni, ker gre v osnovi za občutek varnosti.

Skratka lahko je biti pameten v stilu "sreča ni odvisna od prihodkov" ko nisi nikoli doživel pomanjkanja, a verjeti ali ne, je zelo odvisna. Žal. Jaz nisem imela žepnine, veliko let nisem dobila niti kosa oblačila, v šolo sem celo kako leto štopala, da sem imela denar od avtobusa za svoje male potrebe, tudi lačna sem bila kdaj, da sem si lahko privoščila kaj. Nisem bila nesrečna ne, vsaj neposredno ne, a sem zašla v težave in veliko tvegala. Moja mama je bila posledično zelo nesrečna, moj oče tudi. Ni teorije, da bi se zavestno sprijaznila z dejstvom, da bi morali moji otroci preživeti del otroštva in najstništvo, kot sem ga jaz, ker na koncu niti ni otrok nesrečen, ampak starši (torej mi) ker mu ne moremo privoščiti normalno odraščanje.