živjo.
Tukaj sem nova, registrirala sem se pa povečini zato, ker sem opazila, da nisem edina s tem problemom in bi resnično bila hvaležna za kakršenkoli nasvet.

Zelo je nelagodno govort o tem, ampak po tako dolgem času sem že zelo naveličana takega življenja.
Težave z napihnjenostjo trebuha se mi pojavljajo že več kot eno leto. Na začetku nihče ni vedel za to, trebuh sem vedno tiščala noter, tako da sem se dostikrat mogla tudi zelo potruditi, da sem ga povsem sprostila, ker mi je občutek "tiščanja trebuha noter" že prišel v navado. Kadarkoli kaj pojem, se mi trebuh napihne, tudi če spijem samo malce vode. Včasih še ni bilo tako grozno in se mi je trebuh napihnil šele, če sem se zares najedla. Zadnje mesece pa se mi napihne takoj, ko kaj spravim vase (tudi če žvečim žvečilne gumije).

Končno sem povedala mami pred parimi tedni za svojo težavo in je rekla naj malo bolj telovadim in pijem veliko tekočine. Seveda zdaj že nekaj časa vsak dan telovadim in delam trebušnjake (na začetku mi je to malce pomagalo, zdaj pa nič več). Včasih me to napenjanje spravi v tak obup, da se dejansko začnem jokat. Med tednom sem vedno skušala pojesti čim manj, vendar se nisem mogla upirati hrani; zato pa sem potem toliko bolj trpela. Za vikende bi tudi pojedla zelo malo, vendar ne morem, ker takrat oče pride domov, začne se pa takoj dreti, da nič ne jem in da se bom posušila. V nedeljo, ko imamo pač nedeljska kosila, se moram potem normalno najesti, kar je zame prava muka in se začnem psihirat, takoj pa mi začne rasti trebuh. Nekajkrat sem imela celo tako velik trebuh, da sem komaj dihala, teta pa je mami vprašala, če sem noseča.

No in ker se v nedeljo tako svinjsko najem, in je naslednji dan ponedeljek, postanem tok napsihirana, ker nevem, kako bom spet držala trebuh cel dan noter in kaj naj rečem prijateljicam; zakaj sem spet slabe volje.
Postavo imam normalno (vsaj tako se na čase vidim). Napihnjenost je postala del mojega življenja in včasih tudi če nič ne jem po dan ali dva, še vedno ne izgine.
Najboljše kolegice so zvedle za mojo težavo in se jim je zdelo malo hecno, da jim tega nisem zaupala že prej in da nikoli niso ničesar opazile. Seveda ne, ko pa sem trebuh noter tiščala ko usekana.
No, problem je postal večji, ker sem se začela stradati in ne jem skoraj ničesar več, samo zato, da bi imela raven trebuh. Vsako jutro mi skozi glavo najprej šine misel: kakšen trebuh imam danes, kaj naj danes pojem, koliko naj pojem in kako naj prikrijem stradanje. Šla sem seveda k zdravniku (po nedeljskem kosilu sem izjavila, da bi si najraje prerezala trebuh, to pa je mami vzela zelo resno in me takoj naslednji dan odpeljala k zdravniku), ki mi je predpisal neke tablete in naj bi eno zaužila pred vsakim obrokom. Jaz pa že od nedeljskega kosila nisem pojedla čisto nič konkretnega, telovadim ko usekana, vzela pa sem dve tableti (in če samo omenim: trebuh je še vedno malce napihnjen).

Eno sem vzela na tešče in brez zajtrka, drugo pa prej pred večerjo. Za večerjo sem pojedla čisto malo čokolina, potem pa sem se počutila, kot da sem se pregrešila in sem šla bruhat. Mami seveda ne ve ničesar o tem; misli da normalno jem tablete, v šoli jem kosilo... Danes sem se počutila skrajno slabo, že zjutraj sem skoraj bruhala, v šoli se presenetljivo uspešno nadziram in izogibam hrani, vendar sem malce slabotna.
Skrbi me samo to, da ne bi ta napihnjenost trebuha povzročila veliko hujših težav. Resnično si želim, da bi ta težava izginila in bi lahko bila normalna, da ne bi vse skupaj vodilo še v hujšo samodestruktivnost, da bi imela lep trebuh, da bi bila bolj samozavestna in predvsem, da bi se lahko zdravo prehranjevala.

Za tole kandido pa takoj jutri zjutraj naredim test.

Pa se opravičujem za tok dolg post.