Zanima me, ali ste kdaj naletele na partnerja, ki bi ga lahko opredelile kot maminega sinčka, razvajenega in scrkljanega, predvsem pa bolano navezanega na svojo družino? Kako se je obnesla takšna veza?
Meni se zdi nekaj nepojmljivega, da človek, ki se že bliža 40. letu, še vedno vsak dan klepeta s svojimi starši po telefonu, vsak drug dan jih obiskuje, v službo hodi po daljši poti, da se lahko še oglasi doma (in se pri tem izgovarja na bolj varno parkirišče pred domačo hišo), pred vsemi pomembnimi odločitvami se obvezno posvetuje s starši in pričakuje potrditve njegovega mišljenja in si celo med seksom ne upa izklopiti telefona, ker bi ga lahko njegovi domači klicali ter bili potem v skrbeh, ker ne bi bil dosegljiv.
Pri tem naj omenim še, da je interes za takšen odnos precej enakomerno porazdeljen med starše in otroka.
Kakšen karakter in koliko potrpljenja bi morala imeti ženska, da bi lahko normalno vozila s takšnim moškim? Ali sem samo jaz ekstrem, ki niti v sanjah ne more pristati na tak odnos, ali je to normalno?
Predvsem pa me zanima, s čim utemeljujete svoje mnenje? Zakaj ja oz. ne?
Še v času mladosti, ko je že služil svoj denar ga je oče uspel odvrniti od nakupa motorja pa se je že vse zmenil. Nekako se ne izvije iz starševskega objema in vsem tako paše. Po moje bo njegovi ženi prej ali slej prekipelo, saj se že sedaj zaveda da ne bo nikoli prva v njegovem življenju. Vsak vikend so pri starših na kosilu, no, zdaj sta se zmenila, da so v soboto pri enih, v nedeljo pri drugih starših...nikoli sami. 
Pa še kakšna Sanja Rozman ima o tem kaj povedati in tudi Janez Rugelj je obilo napisal na to temo, recimo kakšna od "resničnih" zgodb oz. izpovedi v Zmagoviti poti, ali pa v novi Pot samouresničevanja (pa plis ne zdaj navala zgražanj od tistih, ki tega sploh niste brale
).
