No, da delim še jaz mojo izkušnjo z vami. V četrtem razredu osnovne šole se je na hodniku s čelom v moj nos po nesreči zaletel en fant. In od takrat mi je na nosu zrastla grba, razrastel se mi je hrustanec. Tega sem se bolj zavedla v osmem razredu, saj veste, ko se punce začnemo podrobneje opazovati. Takrat sem dobila strašni kompleks, zmeraj sem pazila, da ljudem nisem kazala profila, ker sem imela občutek, da sem kot čarovnica z grbo na nosu. Raje sploh ven nisem hodila skozi srednjo šolo zaradi mojega kompleksa, bila sem ful zadržana, prava siva miš.
Dostikrat sem se o tem potožila mamici in očetu, in ker sta zares spregledala mojo težavo, mi je moj ati ponudil, da mi plača operacijo. Pri devetnajstih, tako da je bilo vse na meni ali se bom za ta korak odločila ali ne. Tako sem si želela lepega noska, da nisem niti razmišljala ali da ali ne. Atijev kolega je poklical enega dobrega kirurga in tako sem pristala pod lepotnim nožem.
Zdaj pa pazite to; lepotne operacije ful bolijo, še posebej operacije nosu, to so mi dejali vsi, ki so imeli kakšno prometno nesrečo ali pa operacijo zaradi hrustanca. Mene ni bolelo nič, niti sekundo, vse to zaradi moje gromozanske želje imeti raven nosek.
Ko mi je oteklina splahnela in sem bila v normalnem stanju, se mi je odvalila skala s srca. Sedaj, dve leti kasneje ne vem na kakšen način naj izkažem očetu hvaležnost, ker sem zaživela popolnoma novo življenje brez kompleksa.
Se pa pozna, da ful pazim na nos in če se kdaj kam zaletim z njim- v omaro ali kam, me je ful strah zanj, tako da je to sedaj postalo ful občutljivo področje.
Zato punce, tiste ki imate res komplekse, zakaj jih ne bi odpravile, če je to mogoče?