Sama nisem nikoli imela veliko obutve. Vedno sem raje dala nekaj več denarja in kupila kvalitetne ter univerzalne čevlje, ki sem jih gonila po vseč sezon zapored. Šele zadnjih par let sem ugotovila, kako je fajn, če imaš več kot en par na sezono, da lahko malce variiraš in kombiniraš z različnimi outfiti, tako da sem malce povečala svojo prej zelo skromno zbirko. To zimo sem tako kupila dvoje škornje in prejšnjo zimo prav tako. Mislim, da sem sedaj na nekem običajnem/povprečnem številu. Pri sandalih mi še ne gre tako dobro, a sem na lovu

Cenovno še vedno dam raje nekaj več denarja za usnjen, kvaliteten in udoben čevelj. Pri škornjih sem šla do cca 200 €, pri supergah do 120 €, gladiatorkah okrog 100 €, za najdražje, najljubše in najudobnejše sandale sem dala 150 €. Bi pa šla za dobre sandale tudi dlje, za res dobre škornje prav tako, če bi seveda v tistem momentu imela toliko financ na razpolago.
Raje malo stisnem za nekaj kvalitetnega ali pa ničesar ne kupim in gonim stare (lani Allstarke iz OŠ, letos Martenske iz SŠ), če nimam denarja, kot da bi se zadovoljila z nečim "začasnim" ali na pol. Po mojih izkušnjah pri čevljih namreč cena ne laže. Sploh pri petah opazim razliko v udobnosti kopita glede na cenovni rang. Prav tako pri izdelavi. Imam ročno izdelane škornje, katere sem sicer kupila 40% znižane, zato me zaradi cene ni pekla vest, so pa praktično neuničljivi in po dolgih mesecih nošenja še kot novi (le z nekaj patine, česar pa ne enačim z znucanostjo).