Ko se zveza poglobi v žalosti...

Pozdravček vsem!

 

Sem nova čveka med vami in upam, da se bom na forum pripopala in preživela z vami precej fajnih trenutkov. Predstavljala se niti ne bom, saj upam, da se bomo spoznali preko dosti čvekanja, pojasnila pa bi samo tole novo temo, zakaj sem jo odprla in kako je to življenje nepredvidljivo v svojem teku.

 

Z mojim dragim se že dve leti trudiva, da bi se nama pridružil nov član, veliko je bilo težkih trenutkov, pričakovanja, razočaranj, občutkov krivde in vsega kar se pojavi, ko nekaj tako težko čakaš, pa tega ni. Končno sva se odločila za nadaljne preglede, ki so nama v trenutku podrli svet in izbrisali vse tiste skrite tolažbe, pa saj nama se pa že ne more zgoditi... Sva neplodna, kakorkoli to obrneva. Kar sem hotela deliti z vami, je spoznanje, da tudi tako žalostna spoznanja zbližajo dva človeka in jih povežejo bolj, kot pa veseli trenutki. Sva zaveznika, dva borca, ki si stojita z ramo ob rami in če nama bo uspelo ali pa ne, se imava, se ljubiva in razumeva.

 

Seveda greva zdaj optimistično v boj in upava, da bo uspelo in nas bo kmalu več...

 

Dobrodošla na forumu

 

O, kako žalostno Ne obupat, še vedno se da posvojit ...

 

Pozdravljena na forumu! Lepo si napisala svoja doživljanja, še posebno mi je všeč del tvojega sporočila, ki sem ga citirala... Vsi imamo raje lepe stvari v življenju, ampak vseeno so težke tiste, iz katerih pridemo močnejši.

Hvala za dobrodošlico obema! Vidim samsara, da si noseča - čestitke in en lep zakladek ti želim!

Hvala... in tebi želim enako.

 hvala, bomo delali na tem...

Kako žalostno je v bistvu to, da je za vsaka stvar za nekaj dobra... želim vama veliko sreče od tu naprej. Če sta našla eden drugega, sta našla veliko več kot večina ljudi.

Veiana, dobrodošla med nami!

 

Se strinjam s Samsaro in vama želim veliko sreče.  

Vem, da je to skoraj nemogoče, vendar poskušajta se čim manj obremenjevati. Poznam par, ki je imel podoben problem in ko sta se že "sprijaznila" z idejo, da ne bo otrok, se je zgodilo tisto o čemer sta sanjala ves čas. Psihična obremenitev zna biti velika ovira.

Vixi, s tvojim zadnjim stavkom se pa še kako strinjam.

 

tale zadnji stavek mi je zelo všeč.

 

 

 

kar pa si o tvojem ( vajinem ) problemu napisala pa:

kar lahk storim , je, da takole ene par besed napišem, čeprav ni ne vem kaka vzpodbuda za vaju.

saj sploh ne vem ,kaj naj svetujem....

Veiana, najprej prisrčno dobrodošla in super da si se nam pridružila - skupku krasnih deklet, ki se vedno med seboj bodrijo in pomagajo, kakšen krat pa tudi "zastrupljajo" s kozmetiko.

 

Tako lepega in obenem žalostnega posta nisem že nekaj časa videla in moram reči da srčno upam da se vama bo ob vsem upanju in ljubezni posrečilo uresničiti vajino željo. Nikar ne obupujta, saj ko se ena vrata zaprejo se odprejo druga. Dokler imata drug drugega in obilico ljubezni bosta našla rešitev. Morda tudi v posvojitvi. Vsekakor držim pesti!

V današnjem svetu vama lahko naklonim aplavz,da vaju je takšna izkušnja tako poglobila!Se zavedata kakšno srečo imata,da sta se našla in si kljub taki stvari stojita ob strani?Prebrodila sta težko izkušnjo.In to je pomembno,da vama je uspelo.Zdaj vesta,da lahko premagata vsako težavo.

 

In kot jaz pravim:za vse se najde rešitev,tudi za vaju se bo,ni še vse izgubljeno!

 

Veliko poguba še vnaprej!

 

 

Tisti, ki nimamo takšnih težav, si ne moremo predstavljati, kako težke čase morata preživljati. Vendar pa upanje umre zadnje, kajne? Dokler bosta upala in se še naprej ljubila kot se, nikoli ne veš ...

Veiana, dobrodošla na Planetu!

 

Tudi jaz vama želim vse najboljše, da bi se vse srečno izteklo in bi kmalu dobila otročka - tako ali drugače. In naj vama bo ljubezen še naprej najdragocenejša opora.

Veliko poguma namreč...Ne poguba...

Eh,jaz.