Mislim, da tukaj se zdalec ne moremo enaciti biti sam, ali biti z njim. Tudi jaz sem rada sama..verjemite mi, zelo rada. Iz tega razloga zjutraj vstajam ob pol sestih, da grem na sprehod oz. tect na Grad, ker uzivam, ko ni nikogar nikjer. In da bi mi takrat rekel kdo (tudi on), da gre z mano..ne bi bilo isto.
Ne morem reci, da sem nesrecna, ko ga ni. Ker vem, da ga vsaj imam.
Mislim, pa da me boste razumele, ce recem, da se nikoli ne morem pocutiti enako, ko sem sama ali ko sem z njim.
Ko je ob meni, mi vse skrbi izgledajo pol manjse, svet zgleda lepsi in vse tezave resljive. Brez njega ne bi bil moj svet tak kot je danes. In za to sem lahko hvalezna.
Ljubezen vcasih boli. Ampak, ko vidim, da nisem sama v tem, mi je lazje.
