Kdaj se nam mudi odrasti?

Zadnjič smo s prijateljicami klepetale o tem, kaj bomo počele po faksu in kakšne načrte imamo za svojo prihodnost. Ugotovile smo, da se v teh zelo razlikujemo. Ena izmed prijateljic mi je rekla nekaj v smislu, da si prehitro želim odrasti (vendar ni bilo mišljeno žaljivo). Priznam, da ko imam čas, zelo rada razmišljam o tem kakšna bo moja prihodnost oziroma kakšno si želim, da bi bila - sem sanjaček. Po eni strani je to lepo, po drugi pa zna biti "nevarno", ker imam začrtano pot, po kateri želim, da se življenje odvija, pa vsi vemo, da nas zna zelo presenetiti.

 Npr, dobri prijateljici se toži po tem, da bo faksa kmalu konec, da ne bo več časa za vse stvari, ki jih lahko počne sedaj,  po faksu ima namen še nekaj časa potovati, se potepati po svetu, ustvarjanje družine pa odložiti na +30 leta. Glede na to, da smo vse že proti koncu faksa in da bomo ko ga končamo stare tam cca24 let (leto gor, dol verjetno že ne :D), se bo "prihodnost" kmalu začela pisati. Jaz pa sem popolno nasprotje. Na svoje bi šla že prejšnji teden, če bi lahko, rada bi čim prej zaključila s faksom, imela normalno službo in enega navihančka.

Vem, da ne z enim ne z drugim scenarijem ni nič narobe, zanima pa me, kaj si (v tem primeru) jaz res želim prehitro odrasti?

No, pa da se ne bo cela tema vrtela okoli mene (to ni bil namen) me prav tako zanima, kako ste oziroma kako gledate na svojo prihodnost, kaj si želite od nje, kdaj ste naredile prve samostojne korake itd.

Ne, ne mislim da želiš prehitro odrasti, preprosto veš kaj si želiš in s tem ne more biti nič narobe v kolikor se zavedaš, da se lahko tudi naenkrat obrne vse na glavo. Takrat moraš samo "znati plavati" in najti pot nazaj "on track". To, da imaš kompas je ne glede na naravo tvojih želja/načrtov pohvalno.

Jaz sem bolj tadruge sorte, tako kot tvoja prijateljica. Če bi se dalo bi bila še zdaj na faksu

WORD!

Drugače pa se na splošno lahko zelo poistovetim s Petro, s to izjemo, da sem že našla kul dedca

Punce, super odgovori.  Jaz se imam za zrelo in resno osebo, no imam tudi svoje muhe pa delam na tem, da bi jih omilila (npr prehitro zamerim in se zasekiram, pa se mi to takoooj pozna na obrazu ali pa v barvi glasu in se tega sploh ne zavedam. Ne znam skriti razočaranja kar me že celo življenje tepe ).

Petra86 jaz bi se lahko s tvojo prijateljico kar poistovetila. Predvsem v tem, da imam tudi jaz nekako toliko starejšega partnerja, predvsem pa v tem, da bi mi bilo prav tako v veliko veselje skrbeti za gospodinjstvo (seveda ob pomoči fanta), pa kuhat, pa skrbet za otroka. Pa ne mislim, da bi zanemarila ostale stvari v življenju - tudi jaz rada potujem, čas preživljam s prijateljicami, berem, včasih pa samo ležim pred tv-jem. Ampak imam občutek, da bi bilo moje življenje bolj polno s skupnim življenjem npr.

Pa četudi skupno življenje (če sem že tega izpostavila) še ne bo prišlo tako kmalu - jaz si predvsem želim imeti svoj prostor (in ne samo sobo doma), svoje gospodinjstvo pa čeprav za začetek na borih 40kvadratih z minimalističnimi kosi pohištva. Občutek sreče in samostojnosti, ki ti je nihče ne more vzeti. Vse to pa je povezano s financami z vrtoglavimi številkami. Včeraj se je v Tivoliju, ko sva s kolegico hodili na avtobusno postajo, vame skoraj zaletel mali fantek, ki je tekel in gledal nazaj. Očitno so se lovili. In sem že dvignila roke v upanju, da ga bom ujela, da  ne bi trčila (bolelo bi njega), pa se je ravno pravi čas ozrl naprej, se ustavil in me pogledal z veliikiimii očkami - jaz sem bila čisto trda. Pa sem kolegici, ko je ta štiriletnik stal čisto zraven mene, rekla:"Mi paše, kajne?" v smehu in je tako lepo pokimala, da se me je kar dotaknilo.

Tikka še posebej všeč pa mi je bila tvoja omemba "kompasa" - odlična primerjava.

Tako zanimivo kako smo si različni, kajne?

Pa še tole - upam, da ni že kakšne teme o tem, ampak sodi tudi v to temo.

Kdaj ste šle na svoje? Kako ste se odločile za ta korak? Je kateri spodletelo in je morala nazaj domov? (če niso preveč osebne stvari)

Navy jaz sem tudi ''tvoje sorte'', pa se šele na faks odpravljam =) Mogoče kdo tako sorto ''odraslosti'' jemlje kot slabo, ker je dandanes splošno pravilo hedonizem. Pa saj biti na svojem, sam svoj šef in nekega dne imeti in skrbeti za družino ... to so tudi lahko užitki. Meni je zdaj zakon, ko že imam stanovanje v Ljubljani in si lahko nekatere stvari čisto po svoje organiziram. Raje sama pospravim in pomijem kaj, kot pa da bi to delala zame recimo mama, ker se s tem ne bi počutila dovolj svobodno. Ne bi rekla, da se mi mudi odrasti, sem pač kar sem in delam, kar hočem in ne vem, zakaj bi zaradi želje po družini ipd. bila že kar nujno ''bolj odrasla''. Imamo pač različne želje, normalno. Se strinjam z definicijo odraslosti, kot jo je napisala PETRA86 :)

Jaz jemljem tovrstne odločitve kot slabe, le ko vidim človeka, ki si iz "dolgčasa" in zaradi družbenih norm omisli družino povrhu pa še meni pametuje "kdaj pa misliš odrasti?" WTF?!? To me pa razstreli na kose in se sploh ne šparam z besedami.

Drugače pa se mi v vsakem primeru zdi absolutno pohvalno in dobro, da nekdo ve kaj in zakaj želi, ne glede na to kaj si želi. Poznam kot rečeno zagrizene odrasleže, ki si želijo tako življenje zato ker je to "edino pravilno" in poznam hedoniste ki imajo moto: "go with the flow", ki je samo posrečen stavek za "len sem ko fuks in čakam, da se mi kaj zgodi v lajfu". V obeh primerih je vse skupaj en velik bullshit.

Razlikovanje na hedoniste in družinske ljudi pa je v bistvu nesmiselno (ni kritika tvoji oznaki Sydelle, ni napačna), live and let live da si le srečen in ne moriš s svojim prav vsem drugim.

meni se ne mudi odrasti - stara sem 29 let, imam nedokončan faks, službo za DČ, sem solastnica nepremičnine, v kateri pa ne bivam; za marsikoga zgled neresnosti in neodraslosti. vendar sama na to gledam drugače: finančno sem neodvisna (no, odvisna od sebe, služim lasten denar in ga tudi zapravljam, kakor se mi zdi), na 'moje' sem šla pred dvema letoma, se vmes preselila (pač sem končala razmerje s fantom, s katerim sva se preselila v najemniško stanovanje) v ravno pravem trenutku, da sem dobila mesto v stanovanju, kjer sem zdaj in mi ni treba plačevat najemnine.
odraslost enačim z zrelostjo, da človek zna sprejemati odgovornosti in ne zanika posledic lastnih dejanj, zna samostojno funkcionirati v svetu, ni mi pa pogoj za odraslost to, da je nujno imeti neko vizijo - npr. sebe ne vidim v vlogi matere, dopust porabim za potovanja, ne živim s partnerjem ....
se strinjam s Tikko - tisti, ki živijo po šablonah, zato da zadostijo nekim fiktivnim pritiskom ali pa so samo toliko brez domišljije, da bi ustvarili lasten pečat, niso pol toliko odrasli, kot nekdo, ki ve, kaj želi, in to udejanja. tudi, če so te želje povsem izven konvecionalnih okvirov. ni pa tut zdaj vsak, ki si nekaj namisli, kar ni navadno, car.