Ne morem verjeti, da je že skoraj pol leta odkar sem rodila in še vedno nisem opisala svojega poroda. V svoje opravičilo lahko povem le, da sem imela vedno dober namen, le časa mi je vedno zmanjkalo
Najprej moram povedati, da sem v nosečnosti samo sebe povsem prepričala v to, da bom rodila pred rokom. Nosečnost je pri meni potekala skoraj identično kot pri starejši sestri, ki je vse tri otroke rodila 14 do 10 dni pred rokom, zato sem bila tudi jaz prepričana, da bo pri meni isto. In bolj kot se je približeval moj PDP manj je kazalo na to, da je detece pripravljeno na prihod
Že v zadnjem tednu pred PDP sem morala vsak drugi dan na CTG in prav vsakič sem si želela, da bi me kar takoj poslali v bolnišnico
Pri tem moram dodati, da nisem imela nikoli lažnih popadkov ali otrdevanja trebuha, niti se mi ni povesil trebuh ali mi dete pritiskalo navzdol. Dojenček je imel do konca ves čas dovolj prostora, plodovnica je bila čista in se tako tudi ni nič mudilo, kaj šele da bi mi želeli sprožiti porod.
Tako je bilo do enega tedna po PDP, ko sem zvečer začela dobivati zelo švoh popadke, ki pa so bili že po nekaj urah samo na pet minut narazen. Midva z možem sva bila seveda že ful vesela, da se je začelo in sva okoli polnoči odšla v bolnišnico, kjer so me dali na CTG. Mojega so poslali domov in mu naročili, naj se naspi saj se bo vse skupaj začelo dogajati šele enkrat opoldne in če bi ostal pri meni čez noč bi bil do takrat, ko bi ga potrebovala ob sebi, že čisto fuč. Mene so dali v haljo in v sobo, kjer sem še nekaj ur imela popadke, ki pa niso postajali prav nič močnejši, nato pa so celo popolnoma prenehali. Ob jutranji viziti so me poslali domov, zdravnica mi je rekla da se to dostikrat zgodi da se ponoči pričnejo popadki in se zjutraj končajo. Verjetno ni treba dodati, da sem bila ful razočarana, ker sem bila res že prepričana, da bom kmalu rodila. Sva se pa potem po prihodu domov z možem resno lotila sproženja poroda :P, popoldne ko je vročina popustila pa sva odšla še na dvourni sprehod.
Ti ukrepi so očitno pomagali ker sem že ob desetih zvečer ponovno dobila popadke, ki so naglo postajali bolj intenzivni in pogosti. V porodnišnico sva prišla okoli dveh ponoči in takrat sem že bila odprta za 4 cm. Babica mi je takrat dejala, da če želim roditi s pomočjo epiduralne moram že kar kmalu povedati in sem dejala da upam, da je ne bom potrebovala. Sama sem bila namreč zase vedno mnenja, da sem mlada in dovolj v formi, da rodim na naraven način. Nato so naju z možem dali v prazno sobo in mi pokazali vse možne načine predihovanja popadkov ter naju pustili sama. V naslednjih štirih urah sem na takšne in drugačne načine predihovala popadke, moj mož mi je šel pa v tistem času ful na živce in ga sploh nisem hotela blizu
vmes sem hodila tudi pod vroč tuš, kar mi je ful pomagala pa sprehajala sem se sem ter tja po bolnišnici. Ko je bilo med posameznimi popadki že manj kot minuta časa me je babica ponovno pogledala in takrat sem bila že 8 cm odprta. Se pa prav spomnim kako me je bilo strah, da bo rekla da sem se v tistih štirih urah ob res intenzivnih popadkih odprla samo za kakšen centimeter, kajti v tem primeru bi se verjetno tudi jaz odločila za epiduralno.
Nato smo odšli v porodno sobo, kjer sva bila z možem še nekaj časa sama, jaz na gumijasti žogi, nato je prišla babica in še dve ginekologinji in nato se je pričelo zares. Naslednji dve uri sta bili ful intenzivni, marsičesa se tudi ne spomnim, popadki so bili na koncu tako intenzivni da vmes niti govorit nisem mogla ker sem samo moči nabirala, je bilo pa zadnje pol ure kar hudo....ko bi morala glavico potisniti ven ni in ni šlo, babica se je želela izogniti epiziotomiji a na koncu žal brez tega ni šlo. Kasneje mi je ginekologinja, ki me je šivala dejala, da imam ful visoko ležeč presredek in da bi šlo težko brez rezanja. Je šlo pa po rezanju kot za šalo, dojenček je dobesedno zletel ven, mehur pa je počil šele tik pred iztisom Tisti občutek, ko so mi ga dali na trebuh je bil resnično neverjeten. Šele po eni uri so ga odpeljali na tehtanje in umivaje in mene zašili. Nato smo vsi trije odšli v sobo, kjer smo bili do večera sami in se imeli čas spoznavati. So bile pa te prve ure res čudovite, nikoli ne bom pozabila, kako me je moj sin prvič pogledal....Z možem sva se ob tem oba razjokala, kar je bilo prvič, da sem moža videla zares jokati.
Moj mož mi je bil v porodni res v pomoč in mi je ful pomagal, prav tako sem imela ob sebi krasno osebje, ki so se mi res 100% posvetili kar je super občutek.
Kasneje je sin žal dobil precej redek zdravstveni zaplet in sva bila prvi mesec cel v bolnišnici, sedaj je hvalabogu v redu in se krasno razvija in je vsak dan večji lump
Šivi so bili kar zoprni, niso bili boleči ampak sem pa ves čas morala pazit, da sem se po vsakem lulanju takoj stuširala, pa prvih nekaj dni sem sedela na obroču. Sem bila pa prvi dan čisto povožena od napora, so mi morale sestre pomagati, da sem la lahko na WC, o kakšen tušu sem lahko samo sanjala. Kar se mi sedaj zdi res zanimivo, kajti fizično sem bila res dobro pripravljena in si nisem mislila da me bo vse skupaj tako zdelalo.
Suma sumarum glede mojega poroda: vse skupaj je trajalo trinajst ur, od tega tri ure v porodni, kar je za prvega otroka povsem normalno. Je bilo kar boleče, še posebej na koncu, popadki se mi niso zdeli preveč grozni. Čeprav bi mi bilo z epiduralno verjetno lažje sem kar ponosna nase, da sem rodila na povsem naraven način četudi je bilo bolj boleče. Me pa tolaži predvsem misel, da gre pri drugem hitreje
Je pa porod res tako edinstvena izkušnja, ki se ne more primerjati z ničemer drugim tako v psihičnem kot telesnem smislu. Spomin na bolečino vsak dan bolj bledi, veselje ob tem da končno dobiš tisto majceno štručko pa je res neopisljivo.
. Naaajlepša hvala 
.
