Kakšen je bil vaš porod?

K tej temi me je spodbudila tema v Dnevnih temah o smrti mlade mamice. Zanima me, kako boleč je v bistvu porod. Priznam, da si ga jaz predstavljam kot nekaj grozno bolečega. Ena znanka mi je rekla celo, da jo je bolelo, kot da bi jo mučili in razčetverjali hkrati. Samo po eni strani se mi pa to ne zdi normalno, da bi tako zelo bolelo. Konec koncev je to, da imajo ljudje otroke, nekaj naravnega. Povejte mi po pravici, koliko to zares boli. Hvala

Mene prvič ni bolelo skoraj nič, imela sem masko s smejalnim plinom in tudi otrok je bil manjši.  Bolel me je potem presredek. Tam sem pridelala 8 šivov. So me kar globoko zarezali, ker je imel Nejc tako majhno glavico in baje ni našel ven.

Porod je bil dolg 2 uri in je bil res easy.

 

Drugi porod je bil pa bolj intenziven. Izjemno hiter, vsega skupaj je bilo od prihoda v porodno, do porajanja otroka 45 minut.   Sredstev proti bolečinam mi niso dali, ker ni verjela, da me tako boli. Čeprav tiste ta hude bolečine je mogoče pet popadkov, takrat ko je iztis otroka. Glavico porodit je boleče, potem pa tako pade ven.

Drugič sem dobila 2 šivčka, nobene panike.

 

Bolečino pozabiš v momentu, ko dobiš štruco k sebi.

Po prvem porodu so se mi šivi malo vneli.  Drugih problemov pa nisem imela. Po  drugem porodu sem bila 3 dan doma in že v polni formi.

Uf Katja srečnica! Takoj bi zamenjala s tabo!

Moj porod je pa bil boleč, dolgotrajen,...skrajno neprijeten. Teh pet popadkov, ki jih ti Katja opisuješ kot najhujše sem jst imela več kot eno uro. Ker se nisem odpirala so mi dajali umetne popadke in kar čakali in čakali. Ko se je zadeva zakomplicirala so porod dokončali s carskim rezom. Moram priznat, da sem si po 9 urah poroda samo še želela da me čimprej uspavajo in naredijo carski rez, da ne bi več čutila bolečin. Pač iskreno povem, da je bilo pri meni precej hudo. Smola pač. Samo okrevanje po carskem rezu je pa tudi zelo naporno.

Zakaj vedno slišim, da čakajo 100 let preden naredijo carski rez. Ne vem zakaj?! A tolk šparajo?! Od vseh kolegic, ko so že rodile, sta mogoče 2 ali 3 rekle, da je bilo vse ok. Eno so nafilali z umetnimi popadki, ko ni bila nič odprta, da jo je skoraj raztrgalo na dvoje od bolečin, eno so matrali toliko časa, da se je že zgubljala, ko je pa otrok ven prilezel, se je pa kri samo vlila, ko je bila zadaj čisto raztrgana. Res ne vem zakaj tako. Nekje sem brala, da je Slovenija v razvitem svetu nekje na višjih mestih po smrtnosti porodnic. Saj ne rečem, da ni normalno da boli (kot je rekla Katja...da ko dobiš štruco sebi, pozabiš kako je bolelo- to se mi zdi normalna bolečina, ampak da si ves traumatiziran z bolečino, to se mi pa ne zdi normalno) pa tudi ne bom rekla, da zaradi tega pa ne bom imela otrok. Zdi pa se mi, da je preveč takih in drugačnih komplikacij.

Je pa tudi res, da ponavadi slišimo samo o težkih porodih, ko rečejo mamice, da je bolelo kot svinja.

To je zelo relativno. Če si dobro pripravljen na porod, se bolečino da lepo prenest.

Ene so pa razvajene in totalno nepripravljene in potem so tu "težki" porodi.

Ena moja znanka je bila 14 ur v porodni sobi. " Umirala" je po njenih besedah. Potem smo pa slišali, da ji je babca rekla, da če bi ona malo manj tulila in peceljčekala moža in sodelovala pri porodu, bi bila že 5 ur nazaj konec.

 

Jaz o svojih porodih nisem govorila, ker res niso bili prav travmatični in ni bilo kaj povedat.

 

Nekatere se pa rade revice naredijo in potem se sliši svašta.

 

In tudi o tem trodnevnem rojevanju bi lahko kaj rekli. Nekatere začnejo "rojevat", ko jo prvi popadek štihne. Do aktivnega poroda pa pride šele čez 14 ur. Recimo.

Ampak ona pove, da je 18 ur rojevala, zato da jo vsi pomiljujejo.  ženske pač rade dramatiziramo.

Moj porod je bil tak, da bi ga takoj ponovila, izpustila bi edino šivanje. V materinski je napisano da je porod trajal 4 ure in 8 minut, vendar je to od sprejema v porodnišnico. Jaz sem imela svoje popadke in bila odprta slaba 2 cm, ko so me popisali, naredili ctg, klistir, nato tuš in šele nato smo šli v porodno, kjer sem bila eno uro in pol. Predrli so mi vodo in resni popadki so se začeli. Ker sem se po besedah babice odpirala zelo počasi (svoje popadke sem imela že od 2h zjutraj, v porodnišnico sem prišla ob 19ih zvečer in se vmes odprla za 2 cm) so mi takoj dali epiduralno za katero sem bila že dogovorjena. Kmalu po vstavitvi katetra, ko sem izkusila par popadkov brez bolečine, si je babica začela zavezovati predpasnik (tega se ful živo spomnim) in na vprsašanje anastezistke, kaj počne s predpasnikom, rekla: Ja, rodili bomo! Takrat so mi odklopili EA (kar sem zvedela šele kasneje-na srečo, tako da sem zadnjo fazo čutila normalno vse, brez EA, čeprav sem mislila da jo imam) in v parih resnih pritiskih in po besedah babice, da se laski že vidijo, kar so bile magične besede za zagon pri naslednjem popadku, je bila Zala zunaj. Na mojo žalost sem pokasirala kar nekaj šivov-brazgotina je dolga pomoje vsaj 10 cm. Tudi babica ni verjela, da sem se po predrtju vode odprla tako hitro. Res je, da popadki bolijo, vendar se jih da predihat. jaz sem si pri vsakem popadku mislila, da je eden mimo in da smo bližje cilju. Meni je nenormalno veliko pomagalo to, da sem svojo babico ki je bila pri porodu spoznala prej, da sem ji zaupala in da me je znala pomirit. najbolj važno v zaključni fazi je sodelovanje z babico, ki te usmerja kaj in kako. Po parih poskusih pritiskanja in istočasno zadrževanja sape, ko ni in ni šlo in mi je vsakič ušel stok in s tem tudi moč za potiskanje, me je babica pripravila do tega da sem se skoncentrirala in potem je šlo 100% lažje.

 

Moj porod je bil res kratek in intenziven, bolečino je na koncu malo omilila EA, vendar bi preživela tudi brez.  Mene je veliko bolj bolelo celjenje šivov. To je bilo pa tako hudo, da sem drugi dan po prihodu iz P pojedla tablico Lekadolov, čeprav bi najraje vzela kaj močnejšega, a nisem smela zaradi dojenja.  Bolelo je 2-3 dni, potem je bilo pa vsak dan malo lažje. Danes ne čutim nič več, samo še tanka viola črta se vidi od reza. Ampak tista 2 dneva sta bila pa dobesedno peklenska, saj sem jokala ob vsakem premiku. Ni pomagalo nič, ne tuš, ne spiranje z fiziološko, ne led...samo čas.

Moj porod je bil izjemno kratek; doma mi je odtekla voda, rodila pa sem 50 min kasneje brez klistirja (hm) in vseh drog proti bolečini, ker je bil porod enostavno prekratek za vse to. Rodila sem le 3 tedne nazaj, vendar, če me sedaj vprašaš popadki sploh niso tako zelo boleči, boleč je iztis otroka in potem šivanje ter okrevanje. Lahko rečem, da šivi res bolj bolijo; meni so se pa še malo vneli-ajajjaj! Mislim pa, da je tudi zelo pomembno kako ti sama sebe prepričaš. Jaz sem namreč verjela, da bo porod lahek in da, če je že toliko žensk rodilo in to ne samo 1x, pa že ne more biti tako težko. No, jaz sem se prepričala. Ampak, tako kot pravijo naše mame: "ko dobiš otroka v naročje, je vsa bolečina pozabljena". Res je!

Ja, pa še to: poslušat, poslušat in še 1x poslušat babico!!!

Da ne bo izpadlo, da sem ena tistih, ki slabo prenaša bolečino oziroma da sem ena tistih, ki izjemno paniko zganjajo...moram povedat da sem jst bila večinoma sama v porodni sobi in da sem imela takšno babico, katero ne bi priporočila nobeni. V porodni sobi je ostala šele takrat ko sem imela popadke na minuto, da ne omenjam tega, da mi ni pustila poklicat fanta, da bi bil z mano. Proti bolečinam mi je dala oxytocin v žilo pa še to je blo tok, da se mi je samo vrtelo in nič drugega. Drugače sem takrat, ko je babica bila v porodni upoštevala njena navodila samo problem je bil v tem, ker se dojenčkova glavica ni pravilno spuščala v porodni kanal. Stvari so se zakomplicirale in zato je bila tudi bolečina močnejša. Ker če bi šlo vse tko je treba, ne bi bilo tako hudo. V takih primerih upoštevanje babičinih navodil prav nič ne pomaga.

Sama zareza ni tako grozna. Prerezali so me prečno, malo nad sramno kostjo. Dolga je pa nekje 10 cm. Je pa okrevanje vsekakor daljše. Pa po operaciji občutek ni lih prijeten ampak tko je po vsaki operaciji. Kaj čmo. Kljub vsem komplikacijam bi šla še enkrat čez vse to.

No, bom še jaz napisala svojo porodno zgodbo. Rojevala sem 18 ur.

 

V 35. tednu nosečnosti mi je okrog polnoči začela odtekati voda. Panika, rešilec, porodnišnica. Nič nisem bila odprta, poslali so me v porodno sobo, kjer so se začeli rahli popadki. Ker se nisem odpirala (le 1.5 cm), so mi dali umetne popadke. Še vedno se nisem odpirala, ko so ob 12-ih ugotovili, da so me pozabili klistirati.

Potem so pa se začeli tisti hudi popadki, a še vedno se nisem odpirala. Proti bolečinam so mi dali samo neko svečko, ki ni nič pomagala. Ker se do 17. ure še ni nič zgodilo (nič odpiranja, grozno boleči popadki), sem zahtevala CR (imela sem izvid od okulista, da so mi pečatili mrežnico). Ob 17.30 pride zdravnica in mi reče, če do 20.ih ne bo nič, gremo v opercijsko.

Potem pa se je kar naenkrat začelo dogajati, po hitrem postopku sem se odprla in ob 18.15 je prišla na svet naša Laura.

Potem je k meni hodilo osebje in mi čestitalo, da sem presenečenje dneva in da imam zelo visok prag bolečine.

 

V veliko pomoč mi je bil mož, ki mi je ob iztisu pomagal dihati in me spodbujal. Malo sem se pretrgala - 3 šivi, vendar me je bolelo le kakšne dva dni.

 

Sicer pa punce, nič se bati bolečine. Kot so že ostale pred mano rekle, ko dobiš svojo štručko na prsi, pozabiš vse muke. Takoj grem še enkrat roditi.