Kako živeti z osebo, ki ji do življenja ni?

Najpomembnejše vprašanje je, kaj je razlog da si ta oseba želi umreti? Kaj je pri njej sprožilo depresijo, če je seveda diagnosticirana z njo? Kaj pa če so terapije tiste, ki še dodatno slabšajo njeno stanje? Če se to vleče že leta brez izboljšanja, bi morda bil že čas za spremembo taktike.

Mislim, da skoraj ni osebe ki še ni nikoli razmišljala o samomoru. Ampak moraš razumeti da če si depresiven je samomor vse kar vidiš, vsakič ko gre kaj narobe je tvoja prva misel samomor, ki nate deluje tolažilno, smrt navsezadnje pomeni konec, konec vsega hudega, konec bolečine. Jaz nisem oseba ki bi imela veliko predsodkov, in mi ni težava poslušati stvari, ki se drugim zdijo neprimerne ali pa jih že sama tematika razburi. Iz pogovorov z drugimi sem ugotovila da želja po smrti pri nekaterih verjetno ne bo nikoli izginila, sicer navzven normalne osebe, z navidez normalnimi življenji preprosto hočejo umreti. Zato ker se počutijo nevredne, zato ker mislijo da njihovo življenje nima smisla... razlogov je 1000 pa še verjetno eden zraven. In ja te osebe se lahko sprijaznijo z življenjem, ampak so v resnici še vedno nesrečne. Zato se režejo, utapljajo v raznih odvisnostih... Ne govorim ti da obupaj nad to osebo, in ne govorim ti da jo poizkušaj razumeti, kajti verjemi mi dokler tega ne občutiš na lastni koži ne moreš razumeti.

Resnično mislim da bi bilo pametno če bi se ti oddaljila od nje, ker verjamem da ti je zelo težko razumeti dejstvo da ona hoče umreti in ti verjetno njen odnos do sveta gre že pošteno na živce, to pa se zelo verjetno odraža tudi v tvojem odnosu do nje. Menim da to ne koristi nikomur ne njej, še manj pa tebi.

Hja, 'oddaljila' sem se, toliko kolikor se lahko. Fizično bolj težko, a ne, ker v naslovu piše
Kako živeti... (skupaj)
Čustveno, psihično...iz glave, iz srca...? Zaželim si, da bi obstajala čudežna radirka.

In tako bolj živim sama s sabo in s svojimi mislimi, idejami kako..., kaj pa če bi..., tako na zunaj bolj v tišini in izoliranosti, v notranjosti pa v meni vre in se mi totalka meša. No, priznam da to nikakor ni edini šmorn, ki me mori, je pa eden od napornih, je moreč, boleč in dolgotrajen.
Skrbi me dejstvo, kako to vpliva in bo še vplivalo na vse nas?
Že tako že leta pokam po šivih, in trudim se in!, a vse več sranja se nate zgrinja. Začnem se spraševati - a mar nikoli ne bo konca? Po drugi strani, pa se zavedam, da so stvari lahko veliko veliko! hujše. In takrat, ko se tega zavem, sem nekoliko pomirjena, hvaležna in vesela. A to še ne pomeni, da ne hrepenim po izboljšanju.
Najhujše je to, ker ne morem ne zbežati in vse skup izbisati nit' ne morem ostati in pomagati.

Vzameš si čas za sebe in odideš za nekaj časa. Ni važno, kam samo da nisi zraven nje. Prepusti skrb za njo nekomu drugemu. Če imaš občutek da se vse zgrinja nad teboj, potrebuješ čas da to razrešiš in premisliš o vsemu skupaj.

Kaj pa je tisto kar te pri njenem obnašanju najbolj moti? Moraš skrivati stvari pred njo (npr. nože)? Se zaklepa v sobo in živi kot vampir? Kaže brezvoljnosti na vsakem koraku? Ne dela stvari, ki bi jih morala naprimer: šolske obveznosti mogoče? Z takšnimi stvarmi se je včasih najbolje sprijazniti. Lahko jo sicer spodbujaš k različnim dejavnostim, pokažeš ji lahko celo kakšne filme ali pa knjige o tematiki samomorov (Girl, interrupted), ji mogoče celo daš kakšnega ljubljenčka (toliko da bo imela nekaj za kar bo lahko skrbela in se počutila kot da jo nekdo res potrebuje), jo zamotiš z stvarmi ki jih ima rada itd. Ampak na koncu bo tako ali tako ona tista ki mora priti iz tega.

Prav imaš lahko bi bilo še veliko hujše, samomor z predoziranjem tablet se posreči samo 1,8 % ljudi. Vse ostale rešijo ali pa celo sami začnejo bruhati. Tudi tisti ki si prerežejo zapestja si večkrat uspejo samo pohabiti roke (prerežejo si vezi in potem ne morejo več normalno uporabljati rok) zato ker niti vejo ne kje se nahajajo njihove arterije in jih zato čaka zelo počasna in mučna smrt (to so ene izmed najmanj uspešnih metod samomora). Moj bratranec se je ubil z pištolo, pred tem je pa še ubil mater svojega otroka, je rekel da noče živeti brez nje (ona ga je pred tem zapustila).

Kakšen vpliv bo to imelo na tvojo družino je odvisno predvsem od tega kako se boste z tem soočili, če ste tesno povezani in si veliko zaupate potem bo breme tega lažje kot pa če bi to breme morala nosti samo ena oseba. Izboljšanje je vedno možno, včasih samo traja da prideš do njega.

Been there, done all of that. And Some More!

In smo tukaj...


Vse, kar mi počnemo zanjo nima smisla (se zdi).


You have no idea, how much! I really do need it.
(Določene stvari se mi tako bolje slišijo v tujem jeziku, da ni res!)
Čas, pridi k meni. Oddih, ti tudi!    Dajmo! Dajmo!

Potem se zbudiš iz sanj. Vsakdanja resničnost ti buta v glavo. Brezglavo dnevno bezljanje. Morje opravkov. Itn. Preveč za eno 'že tako zblojeno' osebo? Ali pa sem le tako občutljiva in razvajena? Kdo bi vedel? Mnenja drugih so si tako različna.

Thanx (ker vztrajaš), CantLoveCantHurt. Saj se skoraj samo midve tipkava. 

Ali živiš sama z to osebo? Ni resnično nikogar drugega ki bi bil pripravljen paziti na njo za par dni? Če ne drugega si lahko še vedno vzameš par dni dopusta ali pa celo bolniško. Opravke imamo tako ali tako vedno, ampak bodi poštena do sebe in daj prednost sebi pred njimi. Tudi če greš samo za dva dni, oziroma preko vikenda kam (zdravilišče itd) bo to nekaj.

Kot si že sama rekla pogovori so eno praksa pa drugo. Če si v trenutni situaciji preveč obremenjena moraš storiti nekaj glede tega. Drugi ti lahko dajo miljon nasvetov, ampak ti boš morala opraviti vso delo. Na tebi je, da rečeš da imaš zadosti, da potrebuješ čas in da ne zmoreš več.

Ne jemlji si k srcu tega, da se ona ne odziva na vaš trud, kajti trenutno je v popolnoma drugačnem svetu. 

st, meni vse to sliči že na nekakšno čustveno izsiljevanje. prav muči te. ali ti sama sebe? zelo si vztrajna. a ti se lahko v  nedogled butaš z glavo v zid in se sekiraš in igraš mučenico (ne mislim v negativnem smislu, a v tej igri si nekako prisiljena biti mučenica). nič ne bo bolje, ne glede na to, koliko se boš ti sekirala. ne  moreš vsak dan trepetati, ali se je že ali še ne vrgla z nebotičnika.
nase misli. njenih misli ne moreš pregnati, če ona ne želi.
pomoč kot berem ne želi sprejeti. prisiliti je ne morete (razen, če je mladoletna, ali nevarna za okolico). ti sama ji ne moreš pomagati. ne moreš ji vsiliti zdravljenja, če ne želi, ne moreš ji narediti drugačnih možganov, da bodo delali pravilno. ja, vem, da se kruto sliši, a če poleg nje takole umiraš ti in še koliko drugih družinskih članov...
priporočam, da greš ti na terapijo. morda se boš naučila, kako se soočati s tem.
zdrži! zaradi sebe. in njeno življenje ni odvisno od tebe. ti imaš svojega. živi ga. odpusti si.
cantlovecanthurt, čestitam. zelo si pogumna punca.

Podpis pod Glisto. Ti ne moreš biti odgovorna za njo. 



Vem kako je ko gledaš nekoga, ki trpi in mu ne moreš pomagati. Tudi meni je težko ko gledam prijateljico, ki ima roke polne brazgotin/svežih ran in mi govori da noče več živeti. Ampak vem da ne morem preprosto zamahniti z čarobno palico (si pa želim da bi lahko) in popraviti vseh njenih težav in ji dati volje do življenja. Lahko ji prisluhnem, sem ji v oporo, se z njo pogovarjam o čemerkoli (in to vključuje fantaziranje o samomoru itd.) in je ne obsojam, ampak to je tudi bolj ali manj vse kar lahko storim. Z tem sem se sprijaznila, kajti vem da tudi name ne more vplivati nihče drug kot pa jaz sama.

I wish I could save a life.