Kako veš...?

v življenju je tak, da je preprosto potrebno nekatere stvari pustiti za sabo, pa tudi če je boleče, ker sicer ne moremo nadeljevati oz "živeti"...sicer če sta si pa usojena, bosta potem bosta prišla nazaj skupaj ne glede na vse drugo!!!

Zanimiva tema, ki potrujeje, da ljubezni, ki jih vidmo in beremo v medijah, ne obstaja. Ljubezen je potrebno negovati. Takoj, ko se vprašamo, kdaj je čas, da odiddemo iz razmerja, je ponavadi že prepozno. Takrat je pravzaprav že prepozno, da bi odšel oziroma bi bilo smiselno, da bi odšel že pred meseci. In ja, težko je človeku po dolgem razmerju dati konec, ker si pravzaprav navajen na njega in ti ni vseeno zanjega. Nevem kdo v tem primeru bolj trpi; on ali ti. Vendar pa na žalost v ljubezni ni več vznemirjenja in tistega erosa, ki je bil na začetku razmerja. Se strinjam z osebo, ki je napisala, da si partnerja morata vzeti dan zase in preživeti cel dan skupaj z početjem nečesa. Da se tisti občutek povrne, ljubezen neguje. In ja, tudi jaz si pravim, da bo čas pokazal svoje ...

Za ljubezen se je treba potruditi. Vsak par prej ali slej zapade v
rutino vsakdana, če ne negujeta svoje ljubezni. žal je vse prevečkrat
izgovor za pomanjkanje časa današnji tempo življenja, ampak če dobro
pomislimo, bi sigurno lahko našle tiste pol ure na dan za en "obred" z
našo boljšo/slabšo polovico, pa naj bo to pitje popoldanskega čaja,
sprehod, skupno tuširanje ali pa kaj čisto tretjega. Ni tako pomembno
koliko časa preživimo skupaj, ampak da ga preživimo kvalitetno. To
seveda ne pomeni pridem domov, se zleknem na kavč, prižgem TV ali pa
grem na računalnik, še nekaj pojem in spat, ker je to potem skoraj
enako, kot da ne bi bili skupaj. In ja, tudi jaz se strinjam z Gito, da
vse prevečkrat vidiš pare kjer ni nobenega spoštovanja. Ampak na srečo
so tu tudi pari, ki vedo kako negovati ljubezen, moja starša sta npr.
tak primer. Včasih se tudi skregata, ampak po 22 letih še vedno
izžarevata ljubezen, pa sta se poročila še ko sta bila zelo mlada (19
in 22 let). In kot sem omenila že prej v tej temi, sem imela pred nekaj
časa tudi sama krizo v zvezi z mojim 
. Ampak sva se pogovorila in se spomnila zakaj sva se zaljubila en v
drugega. Če si se enkrat zaljubil v neko osebo, potem se lahko tudi še
večkrat. Tako, da sva danes bolj srečna kot na začetku najine skupne
poti, čeprav se včasih tudi skregava, ampak to je pač sestavni del
partnerstva.

In še citat, ki ga je napisala Maruška na drugi temi:

Ohranjati čarobnost vajinega odnosa pomeni naučiti se, kako se vedno znova zaljubiš v svojega partnerja.

 

Barbara De Angelis (Misli o ljubezni)

Problem večina je, da mislimo da bo ljubezen trajala večno, ampak ne bo. Je lepa in neponovljiva dokler traja in se vse dogaja samo od sebe, ko pa to mini je potrebno nekaj storiti. Ljubezen je lahko še lepša in trdnejša, da se partnerja trudita druga za drugega, razne malenkosti, preživljata čas skupaj, spomneš se nekaj novega ali pa uresničiš partnerejevo dolgotrajno željo. Seveda je tudi potreben trud in prilagajanje z obeh strani in to je tisto, kar  te žene naprej in se v partnerja zaljubljaš ponovno in ponovno. Dandanes je tako, da se noben ne namerava velik prilagajati in ko ni več strasti in zaljubljenosti končajo razmerje. Oba se morata potruditi, če pa čustiš da ni to to da ne gre več tako naprej, da se ne prilagajata je boljši razhod na razen. Najlepše je videt starejše ljudi kako se na stara leta držijo za roke, uživajo v pokoju v vsakdanjih stvareh, izletih...

Lep pozdrav vsem bralkam in bralcem. Po prebiranju foruma, sem končno našel temo, v katero bi lahko izlil svoja čustva in misli.

@wednesday:
Tudi jaz pravkar doživljam podobno situacijo, kot ti.
Pet let nazaj sem spoznal mojo ljubezen. Začelo se je kot prijateljstvo, ker sva s klapo skupaj hodila ven. Kako leto kasneje se je najino prijateljstvo razvilo v zvezo, ki žal ni zdržala niti tri mesece.
Najina zveza se je začela krhati, ko je prišla študirat v LJ in je veliko časa posvečala svoji novi družbi, ter raziskovanju LJ v poznih urah. Ker sem tak, da nerad posegam v življenja drugih, sem v najinem zadnjem pogovoru predlagal prijateljski konec najine zveze.
Leta so minevala in v tem času nisem imel stikov z njo, globoko v sebi pa sem jo pogrešal. V preteklem času sem ugotovil, da sem zahteval preveč in premalo dal. Ponovno sva se srečala na vsakoletnem brucovanju v domačem kraju. Bil je eden tistih filmskih čarobnih trenutkov, ko sva si stekla v objem. Tega občutka ne bom pozabil. Bilo je kot da bi premražen popotnik stopil v topel domek in v roke dobil skodelico čaja.
V bistvu je bilo "vse na svojem mestu". Od takrat je minilo sedem mesecev. Ohranila sva stike tako da sem bil na njenem rojstnem dnevu, nekajkrat sva klepetala ob pijači. Stike sva okrepila šele v zadnjem mesecu in takrat me je zadelo!
Zaljubljenost! Zaljubljenost, katero sem nazadnje občutil v srednji šoli ko ne moreš jesti, piti, spati. Prejšnji teden sem ji skuhal kosilo potem pa do danes ne duha, ne sluha o njej. (Upam da ne zaradi kosila!)
Še vedno pa v senci podzavesti obstaja rahel dvom, ki je še vedno dovolj močan, da uniči vse to. Najbolj me moti, da ne morem razbrati njenega mišljenja, ker se spretno izmika slehernem posrednem vprašanju, da bi se sama razgovorila o tem.
Danes sva bila zmenjena ob devetih zvečer v mestu (po končani službi), ko je ob pol devetih odpovedala zaradi službe. Češ, da so jo zadnji trenutek prosili, naj podaljša, čeprav je delala le do sedmih zvečer. Ko se je hitela opravičevat, je rekla, da se mi oddolži drug teden in mi zraportirala svoj urnik.
Me je strah, da jo izgubim, kot sem jo že enkrat?

LP